''Tiho skrita med gorami, vas domača mi ležiš …'' tako pravi pesem. Tik pod Uršljo goro, skromna, kakor biser v školjki, leži vas Kotlje. Ime je dobila po legi, saj se zdi, kakor da je v kotlu. A če se povzpneš na prvi hribček nad vasjo, se pred teboj odpre čudoviti zeleni svet pašnikov, dreves, polj in gozdov. Med vsemi pa se kakor nasnuti biseri in kakor bele ovčke, raztresene po pašniku, svetijo lične hišice in mogočne kmetije. Stare, dobre kmetije, ki počasi dobivajo mlade gospodarje, se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom oz. z domačo predelavo kmečkih dobrot in gostinstvom. Nedaleč iz vasi, nekoliko više, leži naravno Ivarčko jezero. Do njega pelje asfaltna cesta. Okoli jezera je urejena sprehajalna pot. Kadar iščeš mir, tišino in dobro počutje, jih najdeš tukaj na klopci pod smreko, ob jezeru. Za športno aktivnost poskrbijo odbojkarska igrišča bodisi v gozdu ali zunaj njega, na pesku. V poletnem času so ob jezeru tudi glasbene prireditve.

Sedežnica Ošven ob jezeru ali ona druga, vlečnica ob Rimskem vrelcu, nudita prijetno smuko v zimskih mesecih. Res je drsanje na jezeru pozimi na lastno odgovornost; a ko se prižgejo žarometi in osvetlijo površino, se ledeni, ivnati kristali vse naokoli romantično bleščijo v mavričnih barvah. V lička ščipa zimski mraz, zato kar žarijo od svežine, čistega ozračja in otroškega veselja nad lepoto naravnega okolja.

Rimski vrelec ima ime po izviru mineralne vode, bogate z železom. Nekoč so jo stekleničili (Römmer Quelle), danes jo domačini pijemo ob izviru ali prinašamo natočeno domov.

Na Šrotneku so ostanki gradu iz turških časov. Tisto, kar zares pade v oči, je prelepa gorska cerkvica sv. Mohorja in Fortunata. Ob njej stoji mogočna lipa, okoli katere je narejena klop. Kadar lipa cveti, opojno diši. Glavo nasloniš na deblo, oči odplavajo na Uršljo goro … mirno bi zaspal … a hrup avtomobila s ceste, ki vodi mimo, zmoti idilo. Nedaleč stran je namreč Prežihovina, domačija, urejen muzej, kamor se pripeljejo ljudje od blizu in daleč. Prežihov Voranc – Lovro Kuhar … kdo ne pozna njegovih Solzic in pekla? Komu se ne orosijo oči ob prebiranju njegovih del? Ob domačiji stoji spomenik, njemu v čast in gleda dol na nas (na Kotlje) ali pa gor, na Goro. Malokdo pa ve, da so bili tudi drugi Kuharjevi zelo pomembni. Zato tukaj pravimo bratje Kuhar.

Na Uršljo goro vodi več poti. Vse so urejene, markirane. Ko se povzpneš na goro, te notranje obogati. Najviše ležeča cerkev v Sloveniji, posvečena sv. Uršuli, je bila v preteklih letih obnovljena s pomočjo ljudi. Nekateri Kotuljci se na goro povzpnejo skoraj vsak teden. O tem pričajo zapisi v planinski knjigi. Napolnijo se z energijo, naužijejo čiste narave in njenih lepot v vsakem letnem času.

Naj zaključim to krožno pot in se vrnem na sredo vasi. Tu stojijo šola, pošta, trgovine, gostinske in druge ponudbe. Na sredi med njimi je Deček s solzicami – po Vorančevi črtici. To je tudi začetek označene Vorančeve pešpoti. Nekoliko iz vasi je še ena, Meškova pot, a to je že druga znamenita zgodba.

Za konec naj omenim vaško cerkev sv. Marjete. Okoli nje je zid s pokopališčem. Tudi grob Kuharjev je tukaj. Ob vhodu stojita kar dve ogromni lipi. Prostor pred cerkvijo je velik, vodi vse do župnišča, na dvorišče. Tudi ta svet je ena najzanimivejših zgodb te vasi. Notranjost cerkve sv. Marjete in njeni oltarji so bili obnovljeni s pomočjo šivanja voščilnic. Veste, kako? Fenomen tega projekta je edinstven. V Sloveniji ni enakega. Vedno je na voljo nekdo, ki je pripravljen povedati veliko zanimivih, resničnih zgodb in dejstev o tem in še o marsičem drugem.

Kotlje … raj Bogu za hrbtom, pravijo poznavalci. Včasih se mladi tukaj ponorčujejo, rekoč: ''Raj Bogu za nogo!'' Raj, ki je v vsakem letnem času enkraten. Pa naj bo to sveža pomlad, ko v dolini vse zeleni, vse cveti, ko je travnik rumen od regratovih cvetov, na gori pa zvončki in teloh šele kukajo iz snega. Naj bo poletje, ko zrele trave, polne pisanega cvetja, pravkar pokošene, opojno dišijo in večerni ''Ave'' vabi na dolg sprehod med dišečimi polji …

Ali živo pisano listje jeseni, ki dolino, hribe okoli in goro odene v tople jesenske tone. Iz njiv se smejijo darovi narave, nastali zaradi pridnih človeških rok.

In če se pozimi odpraviš na sprehod v mesečini skozi gozd, čez jaso in travnik, kristali, ki so ves dan žareli v zimskem soncu, bleščijo kot tisoč drobnih iskric …

Nikoli, res nikoli se človek, čeprav od nekdaj tukaj živi, ne naveliča teh lepot, ne naveliča pogleda na Goro, ki je tudi ponoči kažipot domov s svojo lučko prav na vrhu …