V četrtek 13. marca bo minilo leto dni od izvolitve Jorgeja Maria Bergoglia za papeža Frančiška. Le redki poznavalci vatikanskega dogajanja so mu takrat pripisovali možnost izvolitve, deloma tudi zaradi njegove starosti – ima namreč že 77 let. A po letu dni njegovega papeževanja lahko brez dlake na jeziku rečemo, da svojih let ne kaže. Njegova mladostna drža pa je vzbudila široko navdušenje. Na papeža in njegovo pridiganje marsikje po svetu gledajo z osuplostjo, zanimanjem in simpatijo. Najbolj prevzeti nad Frančiškom pa se zdijo ljudje, ki so bili še včeraj oddaljeni ali sumničavi do Cerkve oziroma tudi tisti, ki Kristusa ne poznajo.

Gre za papeža, ki je prišel od daleč in tudi sam rad hodi na obrobja družbe. To se kaže na primer v njegovi prednostni izbiri do ubogih, pa tudi pri bolj pomembnih odločitvah v rimski kuriji. Tudi nekatere kardinale je šel iskat na obrobja, na primer na Haiti ali v italijansko Perugio. Zdi se, da se je končalo obdobje, ko so bile določene škofije skoraj po Božjem pravu kardinalska mesta. A kar je še bolj pomembno, tudi za nas Slovence, je izbira škofov: Papež Frančišek želi škofe z vonjem po ovcah, ne funkcionarjev. Hoče škofe, ki so blizu ljudem, sposobni pridigati Evangelij s svojim življenjem. Cerkev potrebuje pristne pastirje, ki skrbijo za svojo čredo, je poudaril v nedavnem nagovoru Kongregaciji za škofe, ki je poleg nuncija glavno sito za izbiro škofov. Pri tem je podrobno opisal kriterije, po katerih se mora izbirati škofe. Ne potrebujemo menedžerjev, je opozoril. Škof naj bi bil ponižen in pogumen pričevalec Vstalega. Cerkev ne potrebuje apologetov ali križarjev, ampak ponižne in zaupanja vredne sejalce resnice. Upajmo, da mu bo tudi v primeru Slovenije uspelo izbrati škofe z vonjem po ovcah, ki bodo imeli isti način dela, pristopa, zlasti pa vere kot papež Frančišek.

Nekateri sicer menijo, da Frančišek premalo govori o tistem moralnem zlu, okoli katerega je cerkvena hierarhija v zadnjih desetletjih koncentrirala svoje energije in politične bitke. Gre za splav, evtanazijo, poroke istospolnih partnerjev in podobno. Jasno je, da papež Frančišek deli enaka načela, kot so zapisana v cerkvenem nauku, res pa je, da o tem ne govori tako pogosto. A po drugi strani so njegov odnos in geste do ostarelih, bolnih, invalidov, otrok s težkimi boleznimi tisočkrat bolj zgovorni, konkretnejši in bolj prepričljivi kot besede. Spomnimo se samo, kako je na primer v Assisiju objemal prizadete otroke ali kako je na trgu sv. Petra objel bolnika z redko boleznijo in moškega z zmaličenim obrazom. Leta 2001 je obiskal zavod, v katerem je umil noge dvanajstim bolnikom z aidsem.

Kdor od papeža pričakuje radikalne spremembe, bo ostal razočaran. Kot se je izrazil eden od kardinalov, papež Frančišek ne spreminja nauka. Gre le za to, da umirja ton. Eden takih primerov, o katerem se v zadnjem času veliko govori in o katerem so nedavno široko razpravljali tudi kardinali, je obravnavanje ločenih in znova poročenih. Papež je jasen: treba je spremljati, ne obsojati tistih, ki izkusijo polom svoje ljubezni. Pred kratkim je krstil tudi otroka cerkveno neporočenega para. S temi konkretnimi dejanji papež preprosto kaže na to, da raje naredi ljubeznivo gesto kot pa žuga s palico.

Je pa na nekaterih drugih področjih papež bolj oster. Tako na primer v apostolski spodbudi Veselje Evangelija ostro obsoja ekonomijo izključevanja, ki ubija. Takole pravi: »Neverjetno je, da ne vzbuja nobene pozornosti, če zmrzne star človek, ki je prisiljen živeti na cesti, medtem ko zbuja pozornost padec za dve točki na borzi. To je izključevanje.« Oster je bil na primer tudi na Lampedusi, kjer je obsodil globalno brezbrižnost do stiske prebežnikov. A tudi v teh ostrih papeževih besedah ljudje zaznavamo njegovo skrb za človeka, katerega vrednost ni odvisna od moči, denarja, oblasti, ampak od dejstva, da ga je ustvaril Bog.

Pred papežem Frančiškom je ogromno dela. Reformirati mora rimsko kurijo, urediti mora vatikanske finance in upravo. Pred vsemi nami pa je izredna sinoda o družini, ki ji bo sledila redna sinoda o družini in svetovno srečanje družin v Filadelfiji. Že lani je sklical tudi dan družin v Vatikanu. Tako postaja jasno, da je na eni strani v središče svojega papeževanja postavil reforme znotraj vatikanskih zidov, na drugi strani pa je v središče svojega pastoralnega prizadevanja postavil družino in to, kako ji pomagati v sodobnem svetu. K sodelovanju je povabil vse katoličane. Vprašalnik o družini, ki smo ga izpolnjevali tudi pri nas, je morda največja anketa na svetu o družini.

Očitno je, da je stil oziroma način Frančiškovega papeževanja drugačen od načina, ki ga je imel Benedikt XVI. A to ne pomeni, da gre za popolno nasprotje. Pravzaprav lahko rečemo, da gre za dopolnjevanje, saj papež Frančišek le na nov način nadaljuje mnoge projekte, ki jih je zastavil že Benedikt XVI. Tu lahko na primer omenimo komisijo za zaščito otrok. Na tem področju je namreč veliko naredil že Benedikt XVI.

Je pa res, da nas je papež Frančišek že takoj ob izvolitvi osvojil s svojo preprosto držo, ko je prosil predvsem za molitev zase. Pravzaprav nenehno prosi za molitev in verjamem, da jo v teh časih, ko skuša prenavljati Cerkev, tudi močno potrebuje. Zato je molitev tista stvar, ki jo lahko vsakdo od nas daruje zanj.

Vir: radio Ognjišče

Na koncu dodajamo še nekaj papeževih misli, ki jih je izrekel v zadnjem letu. Naj nagovorijo in se me dotaknejo:

četrtek, 27. februar 2014:

Nedosleden kristjan povzroča škandal, škandal pa ubije.

torek, 25. februar 2014:

Mir ne sme biti samo beseda, je poudaril papež Frančišek in vse kristjane spodbudil, da se ne bi navadili na škandal vojne. Vojna se rodi, kadar se srca oddaljijo. O tem, o žrtvah tu in tam, beremo v časopisih vsak dan: »Zdi se, da so mrtvi del vsakdanjega računovodstva. Navadili smo se brati te stvari! Če bi imeli dovolj potrpežljivosti, da bi našteli vse vojne, ki se v tem trenutku odvijajo po svetu, bi nedvomno imeli popisanega precej papirja. Zdi se, da se nas je duh vojne polastil.«

ponedeljek, 24. februar 2014:

Hoditi za Jezusom ni »neka ideja«, ampak pomeni »biti nenehno doma«. Ta dom je Cerkev, kamor Kristus vedno privede nazaj, tudi tiste, ki so se oddaljili.

Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdnost. Enako poslušati Kristusa, ne pa Cerkve, ali hoditi za Kristusom na robu Cerkve.

petek, 21. februar 2014:

Vera, ki ne obrodi sadov v življenju, v delih, ni vera.

Toda mogoče je poznati vse zapovedi, vse prerokbe, vse verske resnice, a če vse to ni udejanjeno, če se ne pretvori v dela, ne služi ničemur.

Tudi demoni, je dodal. Le-ti odlično poznajo vsebino veroizpovedi in vedo, da je resnica. Toda demoni »nimajo vere«, kajti »imeti vero ne pomeni poznati«, temveč »sprejeti Božje sporočilo«, ki ga je prinesel Kristus.

Apostol želi reči to: vera brez del, vera, ki te ne vključi, ki te ne pripelje v pričevanje, ni vera. So besede in nič več kot besede.

četrtek, 20. februar 2014:

Jezusa spoznamo tako, da hodimo za njim, in ne s tem, da študiramo o njem.

sreda, 19. februar 2014:

A grehi so lahko storjeni tudi proti bratom in Cerkvi in je zato treba prositi odpuščanja brate in Cerkev v osebi duhovnika. Morda bo nekdo oporekal, da ga je sram. Tudi sram je dober, zdravo se je nekoliko sramovati,« je dodal. Sram nas dela ponižne. Duhovnik z ljubeznijo in nežnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti. Po Frančiškovih besedah je tudi iz človeškega vidika dobro, da se pogovorimo z bratom in duhovniku povemo za stvari, ki so težke v mojem srcu. »Ne bojte se spovedi,« je spodbudil papež in zbrane prosil, naj pri sebi odgovorijo, kdaj so bili nazadnje pri spovedi. Če je minilo veliko časa, naj ne izgubljajo niti dneva več, ampak pogumno pristopijo k spovedi. V duhovniku jih namreč čaka Jezus, ki jih bo sprejel z veliko ljubeznijo.

torek, 18. februar 2014:

Zapeljivosti skušnjav se je mogoče upreti samo, ko se posluša Jezusovo besedo.

nedelja, 16. februar 2014:

Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče’ (vv. 21-22). S tem nas Jezus spomni, da tudi besede lahko ubijajo! Ko za neko osebo pravimo, da ima ‘kačji (strupen) jezik’, kaj to pomeni? Da njene besede ubijajo! Zato, ne samo, da ne smemo streči po življenju bližnjega, temveč tudi ne smemo zliti naj strupa jeze ter ga zadeti z obrekovanjem. Niti opravljati ga. Tako pridemo do govoric. Tudi govorice lahko ubijajo, ker osebam ubijejo dobro ime. Zelo grdo je širiti govorice! Na začetku se zdi kot nekaj prijetnega, tudi zabavnega, kot da je bombon. Toda na koncu napolni srce z grenkobo, tudi nas zastrupi. Resnično vam povem, če bi vsakdo od nas napravil sklep, da se bo izogibal govoricam, bo postal svetnik. To je lepa pot!« Sveti oče se je obrnil k vernikom na Trgu sv. Petra in jih je vprašal: »Hočemo postati svetniki? Da ali ne?« Množica: »Da!« »Hočemo živeti odvisni od grde navade govoric? Da ali ne?« Množica: »Ne!« »Torej smo se dogovorili: nobenih govoric!«