Počitniški program za otroke – Oratorij Kotlje 2012

Letos smo že devetič zapovrstjo pričeli z Oratorijem Kotlje 2012. Tega se je udeležilo kar veliko otrok, preko štirideset, na kar smo seveda zelo ponosni. Zbrali smo se na dvorišču za župniščem ob 9. uri, polni pričakovanj in radovednosti. Nekateri veseli, čisto brez strahu … Našel se je tudi kdo, ki ga je bilo mogoče malo strah. Da smo jih spoznali, smo zaigrali kakšen bans in zapeli kakšno pesmico. Letos je bila novost vojaški poligon. Vsak se je moral preizkusiti čezenj, da bi videl, kakšne so njegove zmožnosti in kako je spreten. Nato smo jih razdelili v skupine – družine.  Vsaka je imela očeta, mater ter svoje otroke. Kot vsako leto, tudi letos ni minil dan Oratorija brez osrednje zgodbice. Na začetku se nam je pridružil gospod župnik Slavko Bek in nam v cerkvi podelil blagoslov.

Zgodba je govorila o deklici Mirjam, ki je otrokom pripovedovala o svoji krstni zavetnici Mariji Dominiki, ki je bila pridna, delovna in dobrega srca. Živela je s staršema, bratoma in sestro Felicito. Prišel je dan trgatve. Pomagali so tudi drugi ljudje iz vasi in Marijina prijateljica Petronilla. Marija je kot vedno trdo delala, ko so drugi počivali, ona ni hotela imeti odmora. Brat Niko pa je kot vedno jedel grozdje in kakšno ušpičil. Naslednji dan je prišel k družini oče Pestarino in povedal, da so njihovi sorodniki zboleli za hudo boleznijo –  tifusom. Prosil je Marijo Dominiko, da bi šla skrbet zanje in jim pomagat. Najprej je bila v dvomih, saj bi lahko zbolela tudi ona, vendar se je le odločila in rekla ‘GREM JAZ’, kar je tudi geslo letošnjega oratorija.

Ko se je vrnila, so se je vsi razveselili, ampak kmalu izvedeli, da je tudi ona zbolela za tifusom. Bolezen jo je čisto zdelala, zato se je odločila, da bosta s prijateljico Petronillo odprli šivalnico in zbirali dekleta. Vsak dan je prihajalo več deklet. Čez nekaj časa sta Marija Dominika in Petronilla postali sestri redovnici in po tej poti vzgajali dekleta. Ko je za to izvedel Don Bosko, je čez nekaj časa poslal pismo in v njem spraševal, katera bi odšla v misijone v Ameriko. Nekatere so se odločile za pravo pot in odšle. Marija Dominika pa je zaenkrat ostala doma v Mornessah v Italiji in skrbela za revna in uboga dekleta.

Tako nam je del osrednje zgodbe in sporočila letošnjega oratorija opisala Vanja Gostenčnik.

Letošnje kateheze za starejše je, tako kot že kar nekaj let, vodila animatorka Maruška, za mlajše pa animatorka Janja. Jaz vam bom povedala, kaj se je pri katehezah dogajalo v sredo.

Današnja vrednota dneva je bila prostovoljstvo. Pogovarjali smo se o tem, na kakšne načine smo lahko mi prostovoljci in kaj prostovoljstvo sploh je. Otroci so ob pomoči Maruške in ostalih animatorjev zaključili, da je lahko vsak prostovoljec, in to na vsakem koraku. Ali smo prostovoljci doma, ko mogoče mama potrebuje pomoč v kuhinji ali očka pri opravilih okoli hiše. Prostovoljci smo lahko tudi na oratoriju, lahko pomagamo pospraviti skupne prostore po delavnicah in podobno. Ogromno možnosti za prostovoljstvo se nam ponuja, samo odpreti moramo oči in to videti.

Vendar prostovoljstvo ni bila edina vrednota, o kateri smo se pogovarjali danes. Beseda je tekla tudi o voditeljstvu. Proti koncu kateheze je eden od otrok postavil zelo zanimivo vprašanje, katerega odgovor je pritegnil tudi vse ostale in tako smo se do konca katehez pogovarjali o tem. Otroci so zelo razmišljali o sebi in svojih dejanjih.

Menim, da so otroci ob duhovno bogatih katehezah zelo uživali, se naučili marsikaj novega in si pridobili zelo pomembne vrednote ter čut do Jezusa. Tudi sama vsako leto veliko odnesem od katehez, pa ne samo od katehez, ves teden oratorija se neprestano učim in odkrivam nove stvari.

Nina Ošep je povedala, da se tudi animatorji, ki pripravljamo oratorij, sami veliko naučimo in črpamo iz Božje besede in življenja svetnikov vrednote in srčnost za svoje lastno življenje.

‘Megalomastične’ igre so zelo velik pomen oratorija, preko katerih spoznavamo glavni lik oratorija.  Najpomembnejše pa so druženje, sodelovanje in iznajdljivost naših skupin. Moji občutki ob pripravljanju velikih iger so nepopisni. Ko vidim, kakšno veselje izžarevajo otroci, bi kar sam najrajši stopil v njihovo kožo in se prepustil Njemu, da me vodi skozi te skrbno pripravljene in izpopolnjene igre. Vsak dan je ob koncu pripravljena velika igra, ki ima vsak dan drugačen pomen in drugačen cilj, odvisno od dogajanja v vsakodnevni zgodbici, ki jo animatorji skrbno zaigramo vsako jutro oratorija. Mislim, da imajo naši hotuljski otroci najraje vodne igre, saj že prvi dan oratorija sprašujejo po njih. Letošnjo leto so bile izjemne!

Ko sem prišel zgodaj zjutraj za župnišče, me je skoraj minilo vso veselje. Padale so prve kaplje dežja. V molitvi smo prosili za lepo vreme, da bomo lahko uresničili današnji program. Hvala Bogu, da nas je uslišal, kajti čez dve uri je že pripekalo sonce in že smo se potili od vročine. Letošnje leto smo pripravili za vodne igre veliko presenečenje – vodno drčo, ki je bila dolga kar 30 metrov in široka 15 metrov. Bila je mokra in spolzka, tako da na nas ni ostalo nič suhega. Hodili smo še po raznih otokih in zbirali sestavine za kruh, ki smo ga na koncu predali naši letošnji junakinji Mariji Dominiki Mozzarello, da je lahko nahranila svoje varovanke v sirotišnici. Vsak dan smo se zbrali v učilnici, kjer smo zapeli oratorijsko himno, zmolili in se zahvalili Gospodu ter razglasili rezultate velike igre. Ta oratorij je bil duhovno zelo bogat ter zanimiv, saj smo spoznali življenje  Marije Dominike Mozzarello – ustanoviteljice hčera Marije Pomočnice in se nepopisno zabavali, tako otroci kot animatorji in črpali Božjo bližino iz molitve in drug drugega.

Tako je zapisal Aleš Zorman, ki je v vseh teh letih postal odličen animator ter specialist za pripravljanje velikih iger.

Delavnice so bile ves teden zelo zanimive. Delali smo venčke, namizne podstavke, skulpture iz slamic, hišice, ovčke, naprstne lutke, lutke iz trave, … Venčke in lutke iz trave sem pripravljala Anja, namizne podstavke Andraž, ostale delavnice pa Vanja in Nina. Za venčke smo potrebovali karton od jajc, lepilo, škarje ter tempera barve. Otroci so si izrezali krog ter cvetove iz kartona za jajce, nato so jih nalepili in jih pobarvali. Pri tem so se zelo zabavali ter prepevali, se pogovarjali in veliko smejali! Za namizne podstavke smo potrebovali tulec, karton, šivanko, nit, lepilo in škarje. Zašili smo škatlo iz kartona ter na tulec polepili slike. Vse to smo skupaj prilepili na karton, tako da je nastal podstavek za svinčnike … Otroke sem seveda vprašala, kako se jim zdi oratorij, da v sebi primerjam naše animatorsko mnenje z otroškim. Vsi so odgovorili, da je ‘fajn’, da tudi drugo leto pridejo, ker se tukaj zelo zabavamo, smejimo, in izvemo veliko novega o svetnikih, doma pa nam je samo dolgčas. Na koncu animatorji le vidimo, zakaj se je vredno truditi, se dobivati na sestankih … Zaradi tega otroškega smeha, veselja, radosti! Animatorji smo med sabo zelo povezani, se družimo in trudimo za otroke. Vsako leto dobimo v zameno ne denar ali materialne stvari, temveč nekaj, kar nam nihče drug ne more dati! Otroški smeh in srečo!

Mnenju Anje Ovčar bi se verjetno pridružili vsi animatorji, saj se je letos na oratoriju resnično izkazalo, kaj pomeni povezanost animatorjev in nekompromisna medsebojna pomoč.

Gostov to leto žal ni bilo. Zmenjeni smo bili z gorskimi reševalci, a je na žalost to prestregel deževen dan. Vendar smo se animatorji hitro znašli, se razdelili v dve skupini. Ena je ostala v župnišču in imela program z animatorji, drugi so odšli v muzej na Ravnah, v štavharijo. Lilijana Suhodolčan (kateri se iskreno zahvaljujemo) je na otrokom privlačen način predstavila življenje železarjev nekoč. Pogledali smo si lahko njihove obleke, pripomočke, kot so računalniki, radijske postaje, … Mlajše otroke so najbolj zanimali ‘magnetki’, ki so jih lahko pritrjevali na železne plošče, da so videli, kakšen hrup je v železarni in kakšne različne glasove povzročajo različne kovine. Najboljši so bili stroji, ki so bili v posebni sobi z žerjavi, lokomotivami in različnimi napravami, ki so lajšale delo delavcem. Otroci so jih z zanimanjem gledali! Po končanem ogledu sta se skupini zamenjali.

Ko so se začele poletne počitnice, sem si že prvi dan na veliko označila, kdaj bo potekal oratorij. Tako se je začelo odštevanje dni do enega izmed najboljših tednov počitnic.

Končno je napočil 20. avgust in z njim tudi prvi dan letošnjega oratorija. Zame je to verjetno edini dan, ko se z nasmeškom na obrazu zbudim, že preden zazvoni budilka. Ko sem nared, že stečem do župnišča. Od začetka z bansi, zgodbico, ki jo uprizorijo animatorji skoraj kot profesionalci, molitev, katehez, delavnic in na zadnje seveda do velike igre, se neizmerno zabavam, ob tem pa se še naučim veliko dobrih stvari. Tako poteka dan za dnem. Seveda so igre vsak dan drugačne, tudi če nekateri ne marajo skakati po vročem soncu, pridejo ne svoj račun med igro v gozdu ali pa med meni in še mnogim najljubšo vodno igro. Še preden se zavem, je konec. Zadnji dan se Bogu iskreno zahvalim za vse lepo preživeto na oratoriju. S sv. mašo se oratorij zaključi, ampak na srečo le za eno leto. Oratorija se že nekaj let redno udeležujem, želim postati animatorka. Če zdaj to bere kakšen otrok, ki se še ni udeležil nobenega izmed naših oratorijev, mu lahko rečem le, pridi, ne bo ti žal! :)

Ob teh vrsticah, ki jih je zapisala dolgoletna udeleženka oratorija Katarina Štrekelj, se ti kar hudo stori pri srcu. Torej oratorij le ni samo igratorij, je duhovno bogat, sporočilen in dober za otroške srčke.

Tako so naši animatorji zapisali svoja občutja in veselje. Kot voditelj sem zelo zadovoljen, ko vidim rezultate dolgoletnega dela, kako se otroci kot veroučenci vedno bolj vključujejo v dogajanje v župniji in po birmi kot animatorji že dobro razumejo poslanstvo župnije in njeno delo. Naši pridni animatorji, poleg teh, ki so zapisali te članke, so bili Martin, Ines, Janja, Maruška, Damjana, Neja, Tjaša in Andraž. Štirinajst izjemno pridnih animatorjev se je zelo izkazalo. S katehistinjo Sonjo sva zelo ponosna nanje in njihovo delo. Vsak je bil zadolžen za točno določeno stvar, ki jo je zelo dobro izpeljal. Usklajenost se je izkazala tudi na vsakodnevni refleksiji po oratoriju, saj smo veliko stvari  pohvalili in le malo opomnili. Animatorji z oratorijem nismo zaključili s svojim delom v župniji. Nenehno se zbiramo, tudi pri sv. maši, kjer sodelujemo. Rad bi z vami delil nekaj čudovitih misli, katerim sem bil priča zadnje dni. Ne bom dosti komentiral, samo prisluhnite, kako animatorji čutijo in razmišljajo. Tudi to so sadovi oratorija, kjer je Jezus na prvem mestu. (resnična imena so izvzeta iz besedila)

‘Xxx’, jutri odpiraš novo stran svojega življenja. Stvari se bodo spremenile, se opazila ne boš, da se boš tudi ti. V zadnjih tednih sta mi obe z ‘xxx’ prirasli k srcu. Ni mi pomembna razlika v letih in nimam kake distance do vaju. Iskreno povedano, vaju imam rada, ker sta iskreni, pristni, pošteni, v vaju ni hinavščine. Veš, zaradi tega sta tudi bolj zreli kot pa kaka moja sošolka! Marsičesa še ne vesta, marsikaj še morata doživeti in spoznati … Ampak to zdaj ni pomembno. Rada bi ti rekla, da bodi zvesta sama sebi! To je zlata vredno. Tako te morajo imeti radi. Sam se bojim za vaju z ‘xxx’. Zdaj smo bili skupaj oz. ste bili animatorji vseskozi skupaj. Super vama je bilo v tej družbi, to se je videlo. Hvala Bogu! Ker to je tisto tapravo. Verjemi mi! Marsikoga sem spoznala, videla marsikaj, se družila z marsikom, ni bilo vse na pravi poti. ‘xxx’, nikoli ne obupaj nad Njim. Jezus je pot, resnica in življenje. Vedi to do konca. Kar doživljaš zdaj (in vem, da nekaj si), je šele začetek. Še tisočkrat boljše postane, če se Ga oklepaš. To je tisto tapravo. Mi je rekel duhovnik: »Jezus potrka na vrata in potrpežljivo, ljubeče čaka, da mu na stežaj odpreš vrata in ga povabiš naprej. Hudič pa, če samo na kljuko pritisneš, potisne svojo taco naprej in potem se ga težko znebiš.« Marsikaj bo, ki bo vabljivo. Veliko večino to privabi. Vem iz izkušenj. Marsikaj se ti bo ponujalo. Strah me je, da bosta z ‘xxx’ kar naenkrat mislili, da je vse, kar je bilo, vse, kar sta čutili, doživeli, potegavščina, da ni dovolj, da mi animatorji nismo več dovolj in bosta hoteli nekaj, kar bo na videz boljše … in bosta odšli… Veliko lepega vaju še čaka, samo na razpotju se noben drug namesto vaju ne bo mogel odločiti. Res ti želim, da bi bila srečna. Za kar koli se boš v življenju že odločala. Ampak ne pozabi Nanj! Z Njim je vse lepše in boljše. Lahko noč. Korajžno stopi jutri v šolo.

Oprosti, da nisem prej odpisala, samo enostavno ne vem, kaj odgovoriš na tak sms. Vem, da sem se v zadnjem letu spremenila, pa gledano z moje plati – na boljše! Spoznala sem veliko stvari, za katere si nikoli v življenju ne bi mislila, da je lahko kdaj tako iskreno, globoko … Za veliko tega sta zaslužna ti pa ‘xxx’… Iskrena hvala za vse pogovore, ki mi res veliko pomenijo in jih premlevam še stokrat. Tudi jaz upam, da ne bom obupala … Trudila se bom … Vem, da mi bo včasih težko, samo vem, da imam tu vas, da se lahko na vas obrnem, ko vem, da ste vedno tu zame… Pa tudi jaz sem vedno tu za vas … Ne vem, kaj naj ti še rečem. Velika hvala za vse, resnično … Veliko mi pomeni, da imam, kot vas vidim, prave prijatelje … Včasih nisem imela koga, da bi mu lahko vse povedala in bi vedela, da me razume … Hvala še enkrat. :)

Prebrala sem tvoj sms. Sem, kar sem, in nihče me ne more spremeniti. Vedno bom hodila po tej poti in pustila, da me spremljate vi, animatorji, ki ste mi toliko dali in Božja volja. Res mi veliko pomenite. Tudi če bom spoznala, ne vem koga, ne bom zapadla pod slab vpliv. Imam svojo glavo in zmeraj bom poslušala Njega! Verjemi, nikoli vas ne pozabim. Upam, da bomo v stiku in še naprej takšni prijatelji, da si bomo zaupali in bo med nami iskrenost, ljubezen, razum, brez hinavščine in laži!!! Imate posebno mesto v mojem srcu! Upam, da bomo še naprej lahko toliko delali v župniji in to, kar delamo, tudi živeli. Rada te imam!

Kot voditelju mi ob teh besedah zaigra srce in neizmerno sem hvaležen Bogu, da nam v župniji uspeva pripravljati mlade na življenje, jim pokazati pot za Kristusom, jih voditi po tej poti in nenehno opazovati, kako lepa sta Božja ljubezen in njegova prisotnost. Tudi ekipa animatorjev, ki so bili letos določeni za pripravo molitev, so se neizmerno izkazali. Če moliš s srcem, je molitev resnična, pristna in ti je blizu. Tako je letos bilo in zelo sem ponosen na animatorje, da toliko zmorejo in z veseljem jim pod budnim očesom voditelja prepustimo tako pomembne naloge na oratoriju.

Radi bi se zahvalili vsem, ki ste nam omogočili in polepšali ta oratorij. Dragi starši, hvala ker ste ponovno pripeljali svoje otroke. Mislim, da smo zaupanje upravičili in otrokom veliko dali. Hvala za vaše denarne prispevke in iskrena hvala vsem, ki ste prispevali malico za vse udeležence:

−  kmetija Pavšar

−  Smučarska koča

−  Nlb

−  Transkor

−  ga. Nada Naveršnik

−  ga. Urška Kotnik in družina Hribernik

−  ga. Kristina Gorenšek

−  ga. Rozika Rožen

−  ga. Justa Lahovnik

−  ga. Nevenka Gostenčnik

−  ga. Mihajela Ažnoh

(Če smo koga nenamenoma izpustili, se iskreno opravičujemo.)

Ponovno smo zaključili uspešen projekt, v katerega je bilo vloženih ogromno skrbi in truda, pa vendarle se je več kot izplačalo. Rad bi se zahvalil vsem animatorjem, ki so s svojim mladostnim pristopom, znanjem in prijateljstvom, ki so ga nudili otrokom, uresničevali poslanstvo župnije. Iskrena hvala katehistinji Sonji, da si je vsak dan vzela čas in bila z nami. Hvala tudi župniku Slavku Beku in kaplanu Sebastjanu Valentanu, ki sta nas večkrat obiskala, nas spremljala in nam prisluhnila. Veseli smo, da sta se že na začetku prevzema župnije srečala z mladimi, spoznala naše delo in nas pohvalila. Še naprej bomo pogumno stopali po poti za Kristusom. Izročamo se v Njegovo varstvo in naj nas uporabi za svoje orodje pri širjenju Božjega kraljestva.

Zbral in uredil voditelj oratorija

Tomaž Kocuvan