Včasih je imela hotuljska fara več podružnic, a danes ji je ostal le še Šmohor, kot mu rečejo domačini. Po reformah cesarja Jožefa II. leta 1787 ter po ustanovitvi župnije na Ravnah leta 1861, ostane pod okriljem hotuljske fare samo še ena podružnica, cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Podgori. Cerkev je postavljena na slemenu, ki se najvišje dvigne na Preškem vrhu in se znižuje proti Šrotneku.
O cerkvi ni na voljo posebnih podatkov. Prvič je omenjena šele v popisu cerkva na Štajerskem, savinjskega arhidiakona Polidorja Montagnana med leti 1592-1596. Po njenem videzu in obrambnem učinku jo lahko postavimo v 15. stoletje. Stavba predstavlja enoladijsko podeželsko podružnico z ozkim nerazčlenjenim zvonikom, ki stoji pred glavno zahodno fasado, ter zaključenim gotskim prezbiterijem na vzhodu. Dolgi gotski kor, obdan z visokim talnim zidcem, predstavlja edini ohranjeni del srednjeveške stavbe. Na prezbiteriju ni zunanjih opornih stebrov, vendar so zaključene stranice prezbiterija okrašene z okrasnimi šivanimi robovi, ki so jih rekonstruirali na osnovi srednjeveških ob obnovi cerkve leta 1994. Ladja cerkve je kasnejšega nastanka, narejena v novogotskem stilu. Na severni in južni strani ima po dvoje šilastih oken, prezbiterij pa v zaključku po eno polkrožno, zaključeno s krogovičjem.
Tudi notranjščina je taka, kakšno narekuje zunanjost. Ladja je rahlo šilasto zaključena, tak je tudi visok in ob straneh prerezan slavolok, ki ločuje ladjo od prezbiterija, ki je visok in zvezdasto obokan. Rebra se nadaljujejo v pilastre, ki so podaljšani do tal ter poudarjeni s preprostimi konzolami. Cerkev notranje opreme skorajda ne premore, saj je bila zaradi svoje obrobne lege mnogokrat tarča nepoštenih ljudi. Kar je ostalo, je novejše – iz druge polovice 19. stoletja. Kot del cerkvene opreme lahko omenimo le poslikan križev pot s starinskimi napisi v bohoričici iz 19. stoletja.
Ostenje gotskega portalaOmeniti velja tudi podatek o cerkvi, ko so ob obnovi leta 1994 na južni fasadi odkrili zazidano romansko okno nad in ostenje gotskega portala desno od sedanjega južnega stranskega vhoda v cerkev. Na osnovi tega se domneva, da je ladja iz 18. stoletja postavljena na temeljih starejših srednjeveških prednic, katerih ladijske zidove je vkomponirala v svojo novo steno.
Škof A. M. Slomšek je nekoč zapisal: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere …« Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Mesto je bilo žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 prva zavetnika ljubljanske nadškofije. Po stari legendi naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju-Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagor-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa po cesarjem Neronom okoli leta 67. Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih pa nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je pod cesarjem Dioklecijanom bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat. Sv. Mohor in Fortunat godujeta 12. julija, ko so prenesli njune relikvije iz Sirmija ali Cibal (Vinkovci) v Oglej.