Božič je pred vrati. Ljudje polnijo trgovske centre in z lučkami krasijo okolico. Povsod po državi potekajo protesti in narašča slaba volja. Časa za novoletne nakupe je premalo, darila so draga in vse to vodi v obup. Morda je tu čas, da se ustavimo in vprašamo ali je to res smisel Božiča? Ali ni prav to čas, ko bi se morali usesti, se vprašati kaj ta praznik sploh je in vsaj enkrat na leto pozabiti naglico ter biti srečni? Morda bi bil to tudi pravi čas za vprašanje, ki so mi ga pred kratkim postavili… ”Kaj zate je vera”?

Če bi se ozirala na mnenja večine sošolcev in prijateljev, bi rekla da je to kup pravljic, ki nas omejuje in nam prepoveduje stvari, ki jih radi počnemo. Da je to množica duhovnikov, ki zavajajo stare in uboge, da lahko na njihov račun udobno živijo. Da je to ‘kr neki’ kar nikakor ne gre v korak s časom in da smo res bedni tisti, ki so nam uspeli tako oprati možgane, da smo se kadarkoli po birmi še prikazali v cerkvi. Včasih imajo celo smiselne in pametne argumente, pa vendar me vedno slej ali prej kaj prepriča, da se motijo.

Ne znam pokazati osebe ali dogodka. Morda je to prijatelj, ki pokliče ravno v trenutku, ko ga potrebujem. Morda je to voščilnica od ljudi, za katere sem že zdavnaj mislila, da so pozabili name … Zdi se mi pač da me ne glede vzpone, padce, uspehe in poraze vse na koncu spet pripelje na isto mesto, pred iste koncepte in do istega zaključka: Vera nas ne omejuje, samo uči nas, kako biti srečni. Kako se osvoboditi in najti tisto neodvisno veselje, ki ti ga nihče ne more vzeti. Verjamem da me vse kar me doleti nekam pelje. Kam? Ne vem. Morda k temu, da letos manjša darila ne bodo vzrok za razočaranje, ampak me bo božič vseeno napolnil z veseljem, ker obstajajo ljudje, ki so mi kljub težkim razmeram hoteli sporočiti ‘nisem pozabil nate’. To je tisto, kar dela življenje lepo. Male stvari, ki dajo vedeti, da te ima nekdo rad.

Božič je pred vrati. Morda bi bilo dobro enkrat na leto pozabiti vse opravke, si vzeti čas in sesti skupaj z ljudmi ki so res pomembni. In takrat jo enostavno začutiš ….

Janja Golobinek