Ko sem med pripravo razstave prvič prišel na pomoč Tomažu in Marku, ki sta jo skrbno pripravljala, sem bil osupel … Tomaž me je povabil, naj si jo ogledam, začel sem na začetku. Drobna slika ministrantov, ki z žarečimi nasmehi držijo obnovljeno večno luč … Mogoče se to nekaterim ne zdi prav nič posebnega, ker pa vem, da sem bil že pred dvanajstimi leti del tega ljudskega misijona, mi celotno delo veliko pomeni. Šel sem naprej, si ogledoval slike razpadajočih oltarjev, ki so mi že davno izginili iz spomina, slike nas mladih, ki smo v bundah premraženi stali pred cerkvijo ter prodajali voščilnice,  pisma, ki smo jih dobili od starejših babic oz. dedkov, v katerih si lahko razbral le eno: občudovanje naše vztrajnosti ter vzpodbudne besede za nadaljnje delo. Članki mnogih revij, kjer so opisovali požrtvovalno delo župnije Kotlje, razstavljeni motivi voščilnic, ki sem jih že tolikokrat videl, ampak ne, v vitrini za steklom so izgledale še toliko bolj čudovite … Ko sem si vse ogledal, sem bil navdušen. Koliko ljudi je sodelovalo, koliko zašitih voščilnic, neskončno prevoženih kilometrov, preluknjanih lukenj,  kilometrov niti, lepila, kartončkov, porabljenih telefonskih ur in še in še … Lahko bi še našteval …  Vsaka minuta našega dela se bo v večnosti tisočerno povrnila. To razstavo sem si kasneje ogledal še najverjetneje desetkrat in vsakič sem opazil nekaj novega. Ogled razstave bo na voljo še enkrat, pred blagoslovom oltarja sv. Marjete. Pridite, ne bo vam žal.

Martin Štrekelj