Ko se Kotlje končajo, na levi strani ceste, ki pelje proti Ivarčkemu jezeru, stoji stavba, ki jo je že načel zob časa.

V drugi polovici drugega stoletja je Rimljanom primanjkovalo železa in so ga zato uvažali od blizu in daleč. Ena od poti, po katerih so ga prevažali, je bila tudi cesta Virunum– Celeia. Karavane pa niso bile varne. Napadali so jih Makromani (zahodnogermansko pleme z izvorom na področju reke Maine), zato so Rimljani zaradi večje varnosti ustanavljali postojanke. Ena izmed teh postojank naj bi bila na tem mestu.

V drugi polovici 19. stoletja so ob izviru vode, ki so ji domačini pravili »kiseva voda«, zgradili stavbo, ki so jo uredili v letovišče s kopališčem. Kopališče so poimenovali Vojvodska kopel, letovišče in sam kraj pa Rimski vrelec, ker so na tem mestu našli dva kipa iz rimskih časov. Lastniki so se menjavali. 1896 so kompleks preimenovali v Römer-Quelle. Upravnik je bil zelo tržno usmerjen in je veliko dal na reklamo. Izšli so letaki, ki so priporočali letovišče v štirih jezikih (angleško, nemško, italijansko in francosko). Zdravilišče je slovelo po hladnih in toplih kopelih, posebnost je bila tudi naravna potočna kopel. Imeli so 35 postelj in svojega zdravnika. Letovišče pa so priporočali vsem, ki okrevajo po bolezni, posebej otrokom.

Vrelec je dajal do 15 litrov, s črpalko pa do 47 litrov vode na minuto. Kotuljska kisla voda je bila znana kot najboljša namizna voda po vseh restavracijah v Celovcu, Gradcu in Dunaju, voda je potovala tudi čez veliko lužo. Na Dunaju so vodo prodajali celo v lekarnah. Menda je sam Franc Jožef pil samo še hotuljsko kislo vodo in je le zato tako zdrav in čil kljuboval visoki starosti. Imenovali so jo: Kärntner Römer-Quelle, Fonte romana della Carinzia, Source Romaine, Carinthian Roman Mineral Spring.

Domačini so vodo lahko natakali le opoldne, ko je lastniki niso natakali za izvoz, pa še to samo, če so jo odslužili, moški pol dneva košnje, ženske cel dan dela na polju.

Med drugo svetovno vojno so imeli kompleks v najemu gestapovci in bataljon SS. Ti so živeli od zalog, ki so jih nabrali iz kmečkih shramb. V kleti so imeli mučilnico, kjer so pobili pet domačinov.

1947 je komunistična oblast kompleks nacionalizirala. Kasneje je zamenjal veliko upravljavcev. Sezona zaradi smučišč v bližini ni bila samo v toplih mesecih, pač pa je bil hotel veliko bolj zaseden preko zime, ko so gostili zimske šole v naravi.

Restavracija je bila v devetdesetih letih priljubljeno mesto za večerje in plese ob živi glasbi. 1996 je bila sprejeta odločba o denacionalizaciji, prišlo je do zapletov, ki še danes niso rešeni. Ostala je samo voda, ki so jo še po drugi svetovni vojni prodajali pod imenom »Kotuljska slatina«, mineralna voda iz Kotelj. Danes je voda dostopna vsem. Zato raste v zadnjem času tudi zanimanje za vodo. Ima značilen okus in vonj. Preizkusite jo.