Gotovo ne pretiravamo, če zapišemo, da so hotuljski ministranti vsaj zadnjih 30 let ena najbolj prepoznavnih skupin v župniji. Sredi 90. let so ministrantske vrste štele celo 25 fantov. Prezbiterij je bil poln tudi med tednom, ob nedeljah in praznikih pa Ministrantske jaslice - votlina Jezusovega rojstvadaleč premajhen, da bi vanj spravili vse tiste, ki so želeli streči pred oltarjem. Vsak dan so vsaj štirje fantje opravljali dežurstvo, ob nedeljah in praznikih pa so dežurali vsi. Na koncu meseca so razglasili najprizadevnejšega in najzglednejšega ministranta meseca.

Zgovorno dejstvo je tudi, da so ministranti v tem času prostovoljno prihajali, brez da bi pričakovali plačilo, če pa jim je kdo poklonil kakšen dar, so ga hranili v skupno blagajno, rekli so, da »za ministrantski izlet«. Gospod župnik jih je vsako leto povabil na izlet in tudi  sami so kolesarili ter odkrivali njim še nepoznane poti pod Uršljo goro. Prispevali so za obnovo cerkve na Uršlji gori in tam so tudi zapisani kot donatorji.

Nove ministrante so v svoje vrste sprejemali nadvse slovesno. Ob prazniku zavetnika ministrantov, svetega Dominika Savia, so skupaj z gospodom župnikom organizirali slovesno sveto mašo, ki so jo sami oblikovali, po slovesnosti pa je bila v župnišču za vse ministrante in njihove starše pripravljena skromna pogostitev.Ministranti z večno lučjo

Ministranti so prišli na zanimivo idejo. V okviru obveroučnih dejavnosti so en teden pred božičnimi prazniki v župnišču pripravili ministrantske jaslice. Pri postavljanju so se jim pridružili tudi veroučenci, ki so to želeli. Koordinatorja sta bila brata Tomaž in Marko Kocuvan. Kar šest let so ministranti postavljali jaslice. Zadnja leta so bile velike tudi do 25 m2, postavljali pa so jih tudi po 80 ur in več. Najpomembnejše je, da so otroci aktivno sodelovali, kar je bilo v cerkvi težje. Meseca decembra je bilo v župnijskem domu polno otrok. Potekali so postavljanje jaslic, adventne delavnice in priprava otroške božičnice. Starši in ostali farani so bili navdušeni nad dogajanjem v župniji.

Ministranti so imeli redne sestanke, vadili so strežbo ob oltarju, pogovarjali so se o simboliki v cerkvi in pri bogoslužju, učili so se o liturgiki, spoznavali so svetnike in cerkvene praznike ter delali načrte za prihodnost. Dolgčasa niso poznali.

Na nekem sestanku je najmlajši ministrant Primož Šturbaj sedel pod staro in zanemarjeno večno lučjo, ki je visela nad ministrantskimi sedeži, levo od oltarne mize. Kar naenkrat je pogledal gor in rekel: »Mene je pa strah, da bo večna luč padva na m’ne, ker je vsa t’k pirava.« Ministranti so se zasmejali in takoj so se odločili, da bodo s svojimi prihranki obnovili večno luč. Starejši so se pozanimali, koliko bi takšna obnova stala. Kot po čudežu so imeli točno tolikšen znesek, kot so ga omenili mojstri pasarji. Ministranti so dali obnoviti večno luč. Hotuljska cerkev je bila takrat temačna in zaprašena, oltarji so bili temni od starosti, vdihavala se je vlaga, tla pa so v celoti zakrivale na mnogih mestih plesnive preproge. Obnovljena večna luč je udarila kot strela z jasnega, v cerkvi je zasijala kot sonce in zaslepila poglede vernikov. Nehote je v faranih prebudila željo po obnovi sakralne opreme. To je bil gotovo glavni povod za začetek nedoumljivega projekta.

O svojem dosežku so ministranti pisali tudi škofu, gospodu Francu Krambergerju. Hitro jim je odpisal, pohvalil je dosežek in jih povabil k sebi na škofijo.