Relief svetefa Dominika Savia se je v župnijsko cerkev dodal med obnovo notranjosti na pobudo mladih, ki so vodili projekt obnove, Dar za dar. Sveti Dominik je zavetnik ministrantov, ki so v zadnjih 20 letih ena bolj aktivnih skupin v župniji. Ministranti so tudi naredili prvi korak pri obnovi cerkvene opreme, ko so z lastnimi prihranki obnovili večno luč.

Dominik Savio je bil rojen leta 1842 v Rivi blizu Turina. V sedmem letu je pri prvem obhajilu naredil svoj življenjski načrt, in sicer si je obljubil: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Praznike bom posvečeval. Prijatelja mi bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kot grešiti.« Ko je bil kot dvanajstleten fant sprejet v turinski oratorij, je prosil don Boska, naj mu pomaga, da bo postal svetnik.

Bil je prijazen, veder in vesel. Vestno si je prizadeval za izpolnjevanje dijaških dolžnosti in bil je vedno na voljo svojim vrstnikom tako, da je učil katekizem, stregel bolnim, pomirjal prepire … Nekega dne je rekel sošolcu, ki je šele prišel v oratorij: »Vedi, da si tu prizadevamo za svetost s tem, da smo zelo veseli … Skrbimo, da se varujemo greha kot velikega sovražnika, ki nas oropa Božje milosti in srčnega miru, ter zvesto izpolnjujemo svoje dolžnosti.« Bil je zvest svojemu programu. Moč za radost v žrtvovanju je dobil v gorečem prejemanju zakramentov in v globoki pobožnosti do Marije, zato mu je Bog dal darove in karizme.

8. decembra 1854, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, se je Dominik posvetil Mariji in začel hitro napredovati v svetosti. Leta 1856 je ustanovil Družbo Brezmadežne, skupino za apostolsko delo.

Umrl je 9. marca 1857 v Mondoniju. Pij XI. je o njem rekel: »Majhen, toda izreden velikan duha.« Pij XII. ga je leta 1950 razglasil za blaženega, za svetnika pa 12. junija 1954. Je zavetnik pevcev in ministrantov.

Sveti Dominik Savio goduje 6. maja.