Že od konca 4. stoletja se takoj za božičem obhaja praznik prvega mučenca svetega Štefana. O njegovem mučeništvu beremo v Apostolskih delih evangelista Luke.

Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili pri jeruzalemskih vernikih na dobrem glasu. Apostoli so jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti – grško govorečimi Judi. Evangelist označuje Štefana kot »moža, polnega vere in svetega Duha«. Božja milost je po njem delala velika dela. Nasprotniki so mu naprtili proces pred velikim zborom in proti njemu so nastopile krive priče (to se je zgodilo tudi Jezusu). Štefanu je Božji duh dal zgovornost, da se je pred velikim zborom odlično branil. To je tožitelje še bolj razjezilo. Štefanova usoda je bila zapečatena, ko je rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici.« Od jeze so ponoreli, pahnili so ga iz mesta in ga pobili tako, da so vanj metali kamne. Tudi v smrti je bil Štefan podoben Kristusu. Najprej je molil: »Gospod, Jezus, sprejmi mojo dušo!« Preden je izdihnil, pa je z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«

Štefanovo je našim ljudem predstavljalo drugi božični dan, ko so se obiskovali in si voščili, božič je bil namreč tako velik praznik, da ga je bilo potrebno obhajati doma. V cerkvah so na praznik svetega Štefana nekdaj blagoslavljali vodo in sol, ponekod tudi konje. Umetniki najpogosteje upodabljajo prizor kamenjanja in prizor diakona s kamni na knjigi, ki jo ima v rokah. Za patrona so ga izbrali vsi, ki imajo opravka s konji, pa tudi sodarji, zidarji, kamnoseki, tkalci in tesarji.

Sveti Štefan goduje 26. decembra.