Mladi iz Kotelj smo se v mrzlem zimskem jutru odpravili v smeri Goričkega, bolj natančno Kančevcev, kjer je potekal že tradicionalni novoletni tabor skupine Vera in luč ali kar ‘Lučk’. To so osebe s posebnimi potrebami, z motnjo v duševnem razvoju. Po prisrčnem sprejemu, sicer malo nerodnem in preprostem, pa tako srčnem, so nas Lučke kar posvojile.
Mladi smo Lučkam predstavili naš oratorij iz Kotelj s slikami, igrami, bansi in veseljem, da so se Lučke lahko nasmejale do solz. Po kosilu so nam postregli s torto, saj je bil Nevenkin rojstni dan. Seveda smo ji zapeli, čestitali in ji pripravili zabavni rojstnodnevni program. Podali smo se v prečudovito naravo in se šli zabavno družabno igro Človek ne jezi se, samo v nekoliko spremenjeni in povečani različici. Z Lučkami smo se pogovarjali in jim prisluhnili. Veselje in smeh nista pojenjala.
Naslednji dan, nas je presenetila Milena Pačnik, ki nam je predstavila svoje potovanje po Peruju, poleg fotografij in izčrpnega predavanja nam je pokazala tudi tradicionalne predmete tamkajšnjih indijancev.
Po treh dneh, smo se s težkim srcem in obljubo, da se vidimo naslednje leto poslovili. Pri Lučkah smo res preživeli nepozabne dni, ki se nam bodo za vedno vtisnili v spomin in upamo, da se čim prej zopet snidemo. Za nas je bila to bogata izkušnja, saj od teh Lučk dobiš ogromno ljubezni in hvaležnosti. Saj one ne poznajo hinavščine, prepiranja, zahrbtnosti. Resnično lahko odpočiješ svoje srce, pred pokvarjenostjo tega sveta.
Kot vidite ni potrebno veliko, da polepšaš praznične dni ljudem, ki ne morejo skrbeti zase, ki ne razumejo sveta in življenja, kot ga večina ljudi. To nisi bili samo otroci, tudi odrasli, ki pa so v svojem razvoju zaostali. Živijo v svojem malem svetu in če so obdani s pozitivnimi in veselimi ljudmi, so najbolj srečni. Z veseljem smo podarili tri dni svojega časa med božičnimi počitnicami. Ni potrebno pripravljati kompliciranega programa, samo preprosto moraš biti resnično z njimi. Mi smo bili. Dali smo jim svoj čas, svoje veselje, se z njimi pogovarjali, jih spremljali in jim pokazali, da jih imamo radi.
Ožbej Golob
