Ko sta prišla spomladi leta 1900 Ivan in Marjeta KUHAR kot najemnika k Prežihu, sta imela za seboj že nekaj postaj boja za lastno zemljo. Mladi Voranc in Alojz sta takrat zares postala Prežihova. Tu jima je umrla edina sestra Anica, tu sta se rodila še njuna mlajša brata Ivan in Avgust.


»Tu, pri Prežihu na parni je začel Prežihov Voranc klesati svoje nesmrtne podobe samorastnikov,« piše na nizkem, grobo obdelanem kamnu pod lipo pri Prežihu.

Toda Voranca je mikalo znanje in vabil ga je svet. Od Prežiha se je napotil v Ameriko, a se je razočaran vrnil, ko so bili Kuharji že v Prežihovi bajti. Od tod je odšel v zadružni tečaj v Ljubljano in nato na Dunaj, nato k vojakom in čez leto dni na fronto, kjer je na Južnem Tirolskem pobegnil na italijansko stran. Iz italijanskega ujetništva se je vrnil domov in postal uradnik Bratovske skladnice.

Že leta 1930 je moral zapustiti domače kraje. Doživel je desetletje brezdomske »borbe na tujih tleh«, preganjanje in zapore, med drugo svetovno vojno pa kruto usodo zapornika v Berlinu in taboriščnika v Sachsenhausenu in Mathausenu. Avgusta 1945 se je z ženo in hčerkama naselil pri Prežihu. Bolan je iskal zdravja po bolnišnicah in zdraviliščih. Umrl je v Mariboru, 18. februarja 1950.

Petnajst let se ni smel vrniti v domači kraj. Hrepenel je po njem, sanjal o lepotah koroške pokrajine, se spominjal svojega otroškega stapljanja, a tudi težkega spoprijemanja z njo.

Svojo navezanost na Koroško, še posebno na rodne Kotlje, je najgloblje izpričal v svojih literarnih prvencih, v nekaterih samorastniških novelah, v Požganici, Jamnici, Solzicah in Skrivni bralnici, edinem poglavju nedokončanega romana Pristrah.

Mlajši Vorančev brat Alojz je v Celovcu končal gimnazijo in bogoslovje in bil julija 1918 posvečen v mašnika. Kot kaplan je služboval v Črni na Koroškem, a se je že maja 1919 umaknil v Ljubljano in se jeseni pridružil dr. Lambertu Erlichu, članu jugoslovanske mirovne delegacije na konferenci v Parizu. Pomagal mu je pri delu in hkrati študiral na šoli politično-ekonomskih ved in časnikarstva. Leta 1922 je diplomiral na diplomatski smeri in že štiri leta pozneje na pravni fakulteti znamenite sorbonske univerze študij uspešno zaključil z zagovorom doktorske teze Vloga petroleja v svetovni politiki.

Naslednje leto je postal socialni referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu in hkrati dopisnik Slovenca iz Francije in Anglije. Po vrnitvi iz Pariza je leta 1930 postal Slovenčev urednik za zunanjo politiko, od leta 1935 pa je bil tudi redni komentator za zunanjo politiko pri ljubljanskem radiu.

Med drugo svetovno vojno je postal Alojz uradnik jugoslovanske emigrantske vlade, direktor njenega tiskovnega urada in ambasador jugoslovanske emigrantske vlade pri poljski emigrantski vladi v Londonu. Septembra 1944 je skušal s svojim govorom vplivati na slovenske domobrance, da bi se v boju za narodno osvobojenje pridružili partizanom. Zbudil je žolčno reakcijo in se po vojni umaknil iz politike. Spet se je posvetil študiju. Novembra 1949 je na univerzi v Cambridgeu obranil disertacijo o pokristjanjevanju Koroških Slovencev in že drugič postal doktor znanosti, tokrat filozofije.

Leta 1950 je Alojz sprejel ponudbo odbora za svobodno Evropo v New Yorku in tam zadnjih osem let vodil tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije.

Po drugem močnem napadu avgusta 1956 – zdravniki so posumili, da gre za srce, se je odločil za zdravljenje v zavodu sredi krasnega obmorskega okolja. Čez leto dni se je mislil umakniti iz pisarne in tudi sicer izpreči. Toda v nedeljo, 6. oktobra 1958, je zvečer še predaval v župnijski dvorani sv. Cirila v New Yorku, potem ga je zadela kap in se ni več zbudil. Umrl je 29. oktobra 1958 v New Yorku, kjer so ga na praznik vseh svetih pokopali.

Brat Avgust je študiral v Mariboru na humanistični gimnaziji, a je v višji presedlal na tehniško srednjo šolo v Ljubljani in diplomiral na njenem elektrotehniškem oddelku. Služboval je v Ljubljani, na Jesenicah in Ravnah, kamor je prišel s 1. januarjem 1951. Posebno pomembni za naše kraje sta njegova zamisel in urejanje Koroškega fužinarja. Kot urednik je na prvo mesto postavljal železarsko stroko. Druga značilnost glasila naj bi bilo »koroško bistvo« vsake njegove številke in tretja ta, da je želel vsaki številki dati zaokroženo vsebino, kar je že napovedovalo približevanje Fužinarja zborniku.

Prežihovo bajto so, potem ko so gestapovci 26. junija 1944 le nekaj deset metrov od doma ubili Kuharjevega tretjega sina Ivana, podedovali njegovi otroci in jo leta 1966 prodali sedanjim lastnikom.