Nate računam!

Pa se je začelo … Težko pričakovani, skrbno načrtovani in uspešno izpeljani oratorij Kotlje 2009. Začeli smo se pripravljati meseca maja in po osmih sestankih pripravili program letošnjih hotuljskih počitniških dni za otroke.

Oratorij je namenjen predvsem druženju osnovnošolskih otrok v nekoliko drugačnem okolju, ki ga doživljajo vsak dan. Otroci spoznavajo razgibano življenje v župniji. Poleg verouka in sv. maše ponudimo razne delavnice, igre, kateheze, zgodbico o določenem svetniku, petje, banse, iskanje sreče v naravi, izlete, pohode, prijetno druženje s svojimi sovrstniki – brez slabe volje. Obiščejo nas razni gostje, ki na zanimiv način predstavijo svoj poklic ali hobij. Namen oratorija je zaposliti otroke v času med počitnicami, ko so njihovi starši v službi, da niso prepuščeni sami sebi. Želimo jih obvarovati pred zunanjimi nevarnostmi, kot so slaba družba, »zabušavanje« (računalnik, televizija), nekoristno porabljen čas, ki jih pripravi, da se zapirajo vase. Na oratoriju pa  lahko vso svojo energijo porabijo v zanje pripravljenem zabavnem in tudi poučnem programu. Oratorij se vedno začne z molitvijo, ki otroke vodi čez dan, da se zavedo Jezusove bližine, da jih povsod spremlja in varuje. Mladi želimo, da se v župniji čim več dogaja, da se otroci počutijo pomemben del naše župnije. Zavedamo se, kakšne probleme imajo otroci in jim želimo pomagati. Otroci se ne smejo počutiti osamljene, morajo se zabavati, za kar poskrbimo animatorji. Vsak najde najboljše zase. Nekateri otroci so močno naveličani vsakodnevnega doživljanja okolja okoli njih, zato lahko na oratoriju spoznajo veliko novega. Trudimo se, da otroke osrečimo, da se lahko pošteno nasmejijo in mogoče spoznajo nove, dobre prijatelje.

Sicer pa tudi animatorji od tega oratorija veliko odnesemo za svoje življenje. Veliko krat nam primanjkuje sprostitve, želimo si narediti kaj dobrega za druge. Oratorij je priložnost, kjer damo vse od sebe, kar nas osrečuje. Moto animatorjev je: Pogumno, otroci nas pričakujejo in potrebujejo! S takšnimi mislimi v srcu smo zakorakali vsak dan novim izzivom naproti. Zanesemo se na Gospoda, ker vemo, da bo On ves čas z nami in nam bo pomagal.

Pa prisluhnimo, kako je potekal letošnji oratorij, kaj vse se je dogajalo in kako na to gledajo animatorji.

Na prvi dan oratorija smo se animatorji zbrali ob 8. uri in zvadili zgodbico o sv. Frančišku, ki smo jo vsak dan zaigrali.

Ko so prišli otroci, smo se zbrali v sobi in otrokom zaigrali 1. del zgodbice. Zgodbica je govorila o Frančišku, ki je bil sin bogatega italijanskega trgovca, o tem, kako je prodajal blago in kako je sanjal, da bo postal vitez. Zelo dobro nam je uspela. Nato je sledila kateheza. Razdelili smo se v dve skupini po starosti. Skozi sonček dneva (daljnogled) smo spoznavali prihodnost. Nato smo iz zamaškov naredili mozaik sv. Frančiška. Otroci so bili navdušeni. Sledila je malica. Ko smo spoznali frančiška, smo odšli na dvorišče in dvignili zastavo. Otroci so si izdelali tudi medaljone in nanje napisali ime svoje skupine. Potem se je začela velika igra, kjer so morali otroci prenesti čim več kruha v svoj tabor. Na poti so naleteli na številne ovire, ki so jih morali premagati. Mislim, da nam je igra dobro uspela, saj se nihče ni začel dolgočasiti. Počasi se je prvi dan oratorija iztekel. Mislim, da je dan potekal dobro in upam, da bo tudi v prihodnjih dneh tako.

Tako je za prvi dan zapisala animatorka pomočnica Iris Gorenšek. Pa prisluhnimo drugemu dnevu.

Pozdravljeni! Sem Frančišek in vam bom opisal drugi dan oratorija. Zjutraj smo se vsi zbrali v veliki učilnici župnišča ter zapeli nekaj pesmi. Naučili smo se himno letošnjega oratorija. Po odpeti himni smo se preselili pod šotor, kjer je sledil dvig zastave. Vsak dan je eden od udeležencev dvignil zastavo, drugi pa jo je na koncu oratorija spustil. Z dvigom in spustom zastave se je oratorij vsak dan uradno začel in zaključil. Nato so sledile kateheze. Vsak dan je bila določena tema, ki jo je animator preko igre in z različnimi metodami razložil udeležencem. Na to temo so morali nekaj narisati, napisati oz. povedati. Nato je prišel gost, minorit p. Janez Ferlež. Najprej smo imeli sv. mašo, kar se za oratorij spodobi, nato nam je povedal nekaj o sebi, odgovoril na naša vprašanja, na koncu pa nam je zapel nekaj svojih pesmi in z nami zapel himno letošnjega oratorija – Nate računam. (P. Janez Ferlež je zelo znan v slovenskem postoru, s svojo kitaro in navdušenjem je napisal veliko pesmi in posnel že osem samostojnih cd-jev. S svojo duhovniško odprtostjo in nenavadnim nastopom nas je kar malo prevzel in navdušil.) Ko je pater odšel, smo malicali, nato pa zaradi slabega vremena imeli delavnice. Ena skupina je izdelovala zapestnice, druga pa rožice, ribice ter labode. Pri zapestnicah so spretnejši iz vrvic pletli komplicirane zapestnice, drugi pa so uporabljali perlice. Po delavnicah smo se ponovno zbrali v veliki učilnici, zapeli nekaj pesmi, obnovili zgodbo o sv. Frančišku, ki je danes govorila o tem, kako je Frančišek prišel domov iz vojne ranjen, kako se je popolnoma spremenil, nič več mu ni bilo do zabav in denarja, srečo je začel iskati v naravi. Potem smo odšli pod šotor, kjer smo spustili zastavo. Ob spustu zastave smo zapeli himno oratorija. Tako se je zaključil drugi dan oratorija.

Tako je drugi dan opisal animator Martin Štrekelj. Tretji dan smo bili animatorji že kar malo utrujeni. Pa poglejmo, kako je potekal.

Hojla!

Sem Sestra Luna, družbo pa mi dela Brat Sonce, ki ga boste morda še spoznali. Skupaj pa otrokom poročava vse s sv. Frančišku Asiškem, ki je živel pred 800 leti. Danes je končan že tretji dan letošnjega Oratorija.

Ob začetku dneva smo se zopet zbrali animatorji in pregledali potek dneva ter zmolili za uspešen dan. Nato so otroci dvignili zastavo. Sledila je zgodbica za male radovedne očke, ki so že nestrpno pričakovale naslednje prizore o Frančišku Asiškem, ki nas letos spremlja na Oratoriju. Danes smo v igrici izvedeli, kako je Frančišek razdal vso očetovo blago, saj je hotel pomagati vsem revežem in ubogim. Oče se je zelo razjezil, ko je izvedel, kaj je Frančišek storil, zato ga je spodil od hiše, Frančišek pa je našel razumevanje in pravico pri škofu.

Po igrici je sledila kateheza, nato so sledile različne delavnice: skavtska, hip-hop in ribiška. Ribiči so nalovili nekaj rib, plesalke so se naučile novih plesnih korakov, (bodoči) skavti pa so gradili bivake. Sama sem se pridružila hip-hopu, a sem raje opazovala, saj mi ples ne gre ravno najbolje. Ali si predstavljate luno plesati?

Po delavnicah smo se lahko vsi najedli in napili ter si nabrali novih moči za veliko igro, ki je sledila takoj po malici. Otroci so morali skozi igro zbirati material za gradnjo oz. popravilo cerkve. Opravljali so določene igrice, kjer je bilo veliko smeha in zabave. Za uspešno opravljene igre so dobili zidake, stebre in podobno, s čimer so zgradili tri čudovite cerkvice. Tako kot je Bog naročil Frančišku naj popravi njegovo Cerkev, so tudi otroci popravljali cerkvice. J Vsi so bili zelo uspešni. Mislim, da je bil Bog zadovoljen. Dan smo zaključili s spustom zastave.

A dan ni bil zaključen še za vse. Animatorje je čakala še refleksija, kar pomeni, da predelamo cel dan, ugotovimo, kar ni bilo dobro, kar bi bilo bolje spremeniti in smo na to bolj pozorni v naslednjih dneh. Mislim, da je bil dan uspešen, zanimiv, igriv, poln petja, bansov, smeha in razigranih obrazov. Upam samo, da bo takšna tudi druga polovica Oratorija, ki je še pred nami. En večerni pozdravček vam pošilja vaša Sestra Luna!

Tako, sestra luna, animatorka Maruška Krajnc, nas prav lepo pozdravlja … Jaaav, ta sestra luna pa ni kar tako, počakajmo na brata sonce, kaj nam bo šele on vse povedal.

Živjo. Sem brat sonce in vam bom povedal, kaj se je dogajalo četrti dan na oratoriju. Ko sem se zjutraj prebudil, sem že slišal veselje otrok, ki so prihajali na oratorij. Vsi veseli so se zbrali v učilnici pri skupni jutranji molitvi in nato pri katehezah. Nato so jim animatorji zaigrali igrico kot vsak dan. Igra je govorila o tem, kako je Bog poklical Frančiška, naj popravi njegovo Cerkev. Nato pa so otroci dobili presenečenje. Prišel je gost Damjan Zih, ki jih je s svojimi pesmimi in igranjem zabaval in spravljal v smeh. Zelo so uživali in se ogromno nasmejali. Nato jim je prinesel še sladoled. Po končani malici in poslastici sladoleda so se počasi odpravili na travnik, kjer so jim animatorji pripravili vodne igre. J Hodili so v obliki poligona, seveda pa so bili premočeni do kosti, prav tako kot animatorji. Bile so različne postaje, kjer so otroci morali opravljati določeno nalogo. Seveda so se zelo nasmejali in zelo zabavali. Nato pa se je že bližala ura, ko so se morali posloviti, prav tako kot jaz, saj se je moja sestrica Luna že počasi prebujala. In tako smo se vsi skupaj poslovili, a vendar smo bili polni pričakovanja, kaj bo naslednjega dne …

Bratec sonce je bil naš animator, ki je bil že na vseh šestih oratorijih v Kotljah, Primož Šturbaj.

V petek smo se, tako kot vsak dan, zbrali v učilnici in odpeli nekaj pesmi. Obnovili smo, kaj vse je Frančišek doživel prejšnji dan. Med tem so se animatorji kot vedno preoblekli in se pripravili na zgodbico, ki je govorila o tem, kako je Frančišek obiskal papeža, ki je potrdil Frančiškovo delo in kako so Frančiškovi bratje prvič skupaj postavili jaslice. Bila sem hvaležna, da tokrat ne nastopam in da lahko dogajanje spremljam s klopi. Otroci so igro že ves teden navdušeno spremljali in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Po tem so sledile kateheze. Izrezovali in barvali smo angele in zvezdice in bila sem presenečena, da nismo imeli veliko težav z disciplino, kajti teden je šel h koncu in pri meni se je že krepko poznalo pomanjkanje energije. Otrokom pa ne, še vedno se jih je dalo hitro navdušiti s preprostimi stvarmi (vsaj tiste, ki so bili v naši,˝mlajši˝, skupini).

Po katehezah smo se zbrali na dvorišču in dvignili našo zastavo. Ko je Tomaž vprašal, kdo želi dvigniti zastavo, je v zrak šinilo kar nekaj rok. Spremljali so jih še kriki kot so ˝jaz bi,˝ ali ˝jaz še nisem˝ in medtem ko sem jih opazovala, kako si vsak prizadeva, da bi Tomaž izbral ravno njega, sem se morala sama pri sebi nasmehniti. Tako zelo so si prizadevali za stvar, ki se meni ni zdela prav nič pomembna. Važno je pač, da dvignemo zastavo, ne pa, kdo jo dvigne. Oni so očitno razmišljali drugače – na srečo. Njihovo navdušenje je namreč bilo nekako nalezljivo.

Po dvigu zastave smo se zbrali v skupine: Indijanci, Pogumni vitezi in Divji tigri. Spet je sledila velika igra, na katero smo verjetno vsi komaj čakali. Petkova igra je bila od vseh najbolj zahtevna in preden si jo razumel, si porabil kar nekaj časa. Animatorji smo pravila slišali že prej in bilo me je kar malo strah, kako bom otrokom pomagala, če me bo kdo kaj vprašal. Ampak oni se očitno niso kaj preveč obremenjevali s tem. Niso jih težila vprašanja. Ko so izvedeli, kaj morajo narediti, so se preprosto pognali in to naredili. Postavili smo bivališče Frančišku in pri Martinu razmnoževali živali ter z njihovimi kožami kupovali jermene, s katerimi smo zavzemali mesta. Skupine so med sabo tekmovale tako zagreto, da je vmes prišlo celo do prepira, ki pa smo ga le rešili. Za malico smo dobili pice. Kdo ne bi bil navdušen? In ko smo se najedli, se je igra nadaljevala. Vsi so se do konca borili za zmago svoje skupine. In končno smo po nekaj urah boja imeli rezultate. Nato smo se morali iz gozda pri Šrotneku peš odpraviti nazaj do župnišča. Nad tem marsikdo ni bil tako zelo navdušen.

Dan smo končali s spustom zastave pod šotorom, ki smo ga postavili animatorji za župniščem. Oratorij se je počasi zaključeval. Ostal nam je le še en dan – eno srečanje. L Čeprav so moje moči šle h koncu, mi je bilo nekako žal, da se bomo morali tako kmalu posloviti. Pa vendar, do tega je manjkal še en dan, zato sem take misli hitro odgnala in se raje veselila naslednjega dne.

Janja Golobinek, animatorka pomočnica, ki se nam je letos prvič pridružila, pa ni bila edina, ki je bila tako zelo utrujena. Iz dneva v dan se je med animatorji čutila vedno večja utrujenost. Vendar smo vedeli, da moramo izstisniti še svoje najboljše za zadnji dan.

Prišla je sobota, zaključni dan oratorija, zaključek zgodbice o Frančišku, ki je ustanovil svojo redovno skupnost. Zvedeli smo, kako so Frančiškovi bratje živeli v čistosti, preprostosti in ljubezni do Boga. Prisluhnili smo še zadnji katehezi in pripravili zaključno prireditev za starše. Starši so se zbrali ob 12h, malo smo zapeli, pregledali kar 200 slik, ki smo jih posneli med oratorijem. Animatorji smo zaigrali en prizor iz zgodbice o sv. Frančišku, da so lahko tudi starši videli, kaj so otroci vsak dan poslušali. Otroci so v štirih skupinah pripravili predstavitve tistih stvari, ki so bile zanje najboljše. Starši so bili veseli in navdušeni. Malo so si še ogledali nekatere izdelke na dvorišču, naše cerkvice, bivake, … Otroci so se poslovili, animatorji smo pospravili celotno dvorišče in župnišče, nato pa se dobili še na zadnji refleksiji celotnega oratorija, ki je trajala skoraj dve uri. Povedali smo si vse dobre stvari, pohvalili tisto, kar nam je najbolje uspelo in naredili načrte za izboljšanje tistega, kar je potrebno izboljšati.

Animatorji smo veliko dajali, še več pa smo prejemali od otrok, kar nam je neverjetno vlivalo veliko zadovoljstva, ki ga nikakor ne moreš dobiti drugače kot z ljubeznijo. Sadovi so lepi, vendar priti do njih … Najpomembnejše je tisto, kar je v animatorju, v srcu! To potem privre na dan in tak je oratorij! Taki so otroci, tako je vzdušje, … To otroci prinesejo v svoje domove in to spremlja družino. Vse pa se začne v srcu!

Animatorji smo se v tem tednu povezali in prepričan sem, da je bilo vsakemu kar malo žal, da je oratorij že končan. Potrebovali bi samo en dan počitka, potem pa bi lahko animirali še na enem oratoriju. Ni nam žal vsega truda, ki smo ga vložili v program za naše otroke. Drugo leto bomo oratorij prav gotovo z veseljem ponovili.

Iskrena zahvala za pomoč in sponzorstvo za oratorij gredo:

• Občini Ravne in županu mag. Tomažu Roženu
• Družini Prislan
• Frizerstvo Ksenja Kotlje
• Družini Šturbaj
• Tris in Tris, d.o.o.
• Mobitel, d.d.
• Lečnik Ravne
• G. Janezu Gostenčniku
• Mladinski knjigi Ravne
• G. Damijanu Zihu, g. Janezu Ferležu
• G. Iztoku Topleru in Mateji Šavc

Zbral in povzel v celoto:

Tomaž Kocuvan