Kar neverjetno. V Kotljah se je od 16. do 22. avgusta 2010 odvijal že kar 7. oratorij po vrsti. Skoraj najstarejši projekt v župniji (poleg projekta »Dar za dar«).

Pod vodstvom 8 mladih animatorjev in katehistinje so izvedli 6 dnevni program, kjer je otroke vsak dan skozi igro spremljala rdečelasa deklica Momo s svojo zvesto spremljevalko, lahko bi rekli rešiteljico, želvo Garmi. Deklici Momo je namreč grozilo, da bodo njene prijatelje zavedli sivi možje oz. agentje, ki so jih prepričevali, da je deliti čas za prijatelje izguba časa, da je biti pozoren do ljudi in jim pomagati izguba časa in celo da je urejanje doma in okolice izguba časa. Nasprotno jih agentje skoraj prepričajo, da je potrebno ta čas »nalagati« in ga porabiti za razne računalniške igrice, televizijo, poležavanje, itd. Na srečo se počasna želva Garmi pojavi ravno v pravem času in zaskrbljeno deklico Momo popelje do mojstra Časa, ki ji pokaže kako lahko svoje prijatelje ponovno popelje na pravo pot. Kako ji je to uspelo, pa povprašajte kar naše otroke, ki so napeto spremljali vsako nadaljevanje igrice, ki so jo vsak dan igrali animatorji.

Seveda so se o odigrani igri otroci pogovorili skupaj s svojimi animatorji pri katehezi, kjer so skušali videno in slišano prenesti v vsakdanje življenje: kako pa mi zapravljamo čas, kaj je pomembneje in bolj koristno za nas, kako se obnašamo do svojih staršev in prijateljev, … na še veliko podobnih težkih vprašanj so skušali poiskati odgovore.

Vsak dan so otroke čakale tudi zanimive delavnice. Tako so izdelali prave vulkane, ki so bruhali rdečo lavo, seveda mimo majhne, a trdožive želve Garmi niso mogli in izdelali so jih kar nekaj. Takšne in drugačne delavnice so čakale udeležence vsak dan, da so lahko preizkusili svoje ročne spretnosti.

Po obilni malici (tudi tokrat so se izkazali starši in vsak dan poskrbeli za kakšno sladko dobroto ali osvežilno sadje, celo s pico je presenetila neka mama) pa je sledila vsakoletna posebnost tega počitniškega programa: velika igra. Vsak dan drug izziv in drug cilj. Najprej so udeleženci razdeljeni v skupine gradili mostove preko katerih so potem lahko prečkali »brezno« in prispeli do deklice Momo, drugi dan so zgradili veliko mavrico, pometavcu Pepetu pa so celo pomagali čistiti dvorišče. Uf, toliko dogajanja …

Kaj lahko napišemo za konec? Vsako leto ta počitniški program poskrbi za poučno in veselo dogajanje, ki otroke na poseben način pripravi na vstop v novo šolsko in veroučno leto. Otroci so sicer utrujeni, a dobro razpoloženi, srečni.

Hmm, ne smemo pa pozabiti na srce oratorija: naše mlade animatorje, ki vsako leto požrtvovalno poskrbijo za pester program in kljub izčrpanosti vztrajajo do konca. Utrujeni obrazi vsekakor govorijo zase, da so mogoče kakšno kapljico potu vendarle prelili čez rob svojih zmogljivosti. Kaj hočemo, mladi so in naslednji dan je ta utrujenost že pozabljena in gredo veseli naprej.

Opaziti pa je vendarle nekaj: otroci postajajo animatorji. Kar 6 animatorjev je pred 7 leti, ko se je s tem programom začenjalo bilo udeležencev. In danes? Lahko bi se reklo, da »vračajo« tiste trenutke, ki so jih prejeli od starejših animatorjev, ki danes žal več ne zmorejo priskočiti na pomoč.

Za konec naj samo še zapišemo, da je vsekakor pomembno, kako preživljamo čas, ki nam je dan. Nikakor ne pozabimo na svoje najbližje, svoje domače in prijatelje.