V okviru Kuharjevih dnevov, ki so letos organizirani že 17., smo se v nedeljo, 12. 10. 2014, spet podali na pohod po Vorančevi poti.

Z različnimi prireditvami ohranjamo spomin na našega velikega Korošca Lovra Kuharja in njegove brate: Alojza, Ivana ter Avgusta, ki so vsak po svoje pustili pečat okolju, kjer so živeli.

Letos se nas je v prekrasnem jesenskem dnevu, obarvanem z vedrino in soncem, pohoda udeležilo petdeset. Pohodnike je vodil  g. Alojz Pristavnik, ki nas je najprej popeljal na grob Kuharjeve rodbine in povedal nekaj podatkov o tem rodu. Nadaljevali smo h Kotnikovi bajti, kjer se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar.

Nato pa nas je pot vodila v strmino, a smo jo v prijetnem klepetu in zmernem tempu hoje zlahka premagali. Pravijo, da je ta pot do kmeta Kozarnika pravi koroški Vintgar, saj se ti pogled dobesedno stopi ob lepotah globače in šumenju listja, ki se melje pod nogami, žuborenje potočka pa je balzam za ušesa.

Pod Tonejevo hišo, nekoč kmetiji Prežihovega deda, smo se obrnili proti Kogu, od koder je mladi pisatelj skupaj s starši opazoval požar v Kotljah. Bajta, kjer so živeli, danes ni več pod spomeniškim varstvom, zato so se odločili, da jo bodo podrli. Denarja za obnovo hiše, ki se že spreminja v ruševino, ni.

Ob Ivarčkem jezeru smo pomalicali – tudi to je treba – in se napotili proti Šratneku ter dalje mimo turških šanc do Prežihove bajte. G. Pristavnik je vmes povedal še par zanimivosti o omenjenih postajah, v bajti pa smo se seznanili o načinu življenja v Prežihovem času.

Ob Batičevem spomeniku Prežihovega Voranca se nam je odpiral prekrasen pogled na Kotlje, na katere so bili ponosni tudi Kuharjevi.

Vorančeva pot je dolga 14 kilometrov, a v prijetni družbi čas hitro mine. Marsikdo se je pohoda že večkrat udeležil, a vseeno znova pride, saj gre predvsem za druženje, ob tem pa tudi obujanje spominov.

Hvala vsem, ki ste se letos udeležili pohoda, drugo leto pa spet na svidenje.

Milena Mesner, predsednica Kulturnega društva Kotlje