V petek, 24. maja smo v župnijskem domu gostili Kotljam zelo dobro poznanega predavatelja, zgodovinarja, profesorja p. dr. Metoda Benedika. Skoraj 50 slušateljev je tokrat pritegnila tema »Marjeta Antiohijska in čas preganjanja kristjanov«. S predavanjem vstopamo v praznovanje, ki ga župljani pripravljamo v zahvalo vsem, ki so na tak ali drugačen način sodelovali pri projektu ‘Dar za dar’ in obnovi notranjosti župnijske cerkve.

Voditelj je v uvodu povedal, da s tem predavanjem vstopamo v »začetek konca projekta ‘Dar za dar’«. Projekt brez Božje pomoči nikoli ne bi uspel. Od začetne ideje – obnoviti  kip, smo župljani uspeli obnovili celotno cerkev. Otroci, ki so bili takrat stari 7 let, so danes 19. Tudi s pomočjo tega projekta so telesno, duhovno in intelektualno rasli. Otroci so dobili priložnost. »Mladim je bilo zaupano, bili so pomembni, počutili so se potrebne.« Ti majhni čudeži so pomembni, veliko bolj kot obnovljena cerkev.

Praznovanje lahko najlepše začnemo s sveto Marjeto, našo zavetnico. Zato tudi to predavanje, da bolje spoznamo to svojo mučenko in tiste težke čase, ko biti kristjan ni bilo enostavno.

»Dober dan, dobri ljudje!« je prijazno začel Kotljam zelo poznani predavatelj profesor dr. Metod Benedik. »To lahko vidim iz vaših dejanj, vidim, da vas to povezuje, s Cerkvijo in z Bogom. Hvala Bogu, da so še takšne župnije in takšni ljudje. To je živa in dejavna vera.«

Profesor Benedik je v nedeljo v sporočilu za župnijo zapisal: »Najprej naj vam izrečem iskreno besedo zahvale. Za vse, kar sem videl in slišal, ko sem bil v petek zvečer pri vas v Kotljah in sem moral res občudovati vas in vsa vaša čudovita prizadevanja. In zdaj pregledujem in berem gradivo, ki ste mi ga velikodušno podarili – res ste v vašem delovanju in sodelovanju čudoviti; kaj vse ste naredili za vašo župnijo, za vaš kraj in predvsem za vas vse župljane same. In da se pri tem tako jasno zavedate, da je vse to viden izraz vernosti, ki je še posebej pri mlajših tako živa, sproščena in dejavna, in zaupanja v Gospoda. Kaj naj drugega rečem, kot bohlonaj – in z božjo pomočjo pogumno naprej. Če se bo kazala še kakšna priložnost, se pri vas z veseljem oglasim!«

Pri preganjanju kristjanov najprej pomislimo na prva tri stoletja, a na to je potrebno gledati širše. Jezus sam je rekel, da bodo njegovi učenci preganjani. Učence bo vedno spremljal križ, trde preizkušnje, ki zahtevajo celega človeka. Tudi, če nekdo ne umre mučeniške smrti, je lahko mučenec. Mučeništvo torej ni samo doba začetka cerkve ampak jo spremlja skozi ves ta čas.

Če preskočimo 21. stoletij, je bilo v tem zadnjem stoletju praktično toliko mučencev, kot prej v celotni zgodovini. Ti mučenci so praktično tudi naši sodobniki. Prav je, da jih spoznavamo in se od njih učimo – ljubezni in vztrajnosti do konca. Delo te župnije kaže, da želimo vztrajati do konca.

 

Marjeta sodi v začetek 4. stoletja. Takrat so bila preganjanja najobsežnejša, največje število mučencev. Kako to, da je do preganjanja sploh prišlo? Razlogov je gotoov več.

Krščanstvo se je rodilo v rimski državi. Država je bila velika (največja je bila za časa cesarja Trajana (98-117 po Kr.). Obsegala je pretežen del Evrope in celotno Sredozemlje. Rim je bil takrat pravna država, kar danes še mnogo držav ni. Pravnih norm se je strogo držalo. V tej državi se rodi krščanstvo. V apostolskih delih beremo, kako se je Cerkev širila in razvijala. Prometne zveze so bile dobre – kopenske in pomorske. Pošta deluje, prav tako komunikacije. Velik del cesarstva je govoril grško in latinsko – enotni jezik. Apostol Pavel je lahko povsod govoril grško, bil je razumljen.

Krščanstvo je bilo univerzalna vera. Ni se omejevala na en narod, eno kulturo, na socialne okoliščine, … vera se je širila povsod, med vsemi ljudmi, v vsa družbena okolja. Z razliko od ostalih verstev, ki so bila navzoča.

Judje so bili razseljeni praktično po celem cesarstu – to vemo iz apostolskih del. Apostol Pavel je na svojih potovanjih najprej šel k rojakom. To so bile zaključene skupnosti. Njihova praznovanja so bila zaprta. Krščanstvo pa postaja del ljudstva, nikoli se ni zapirajo, verniki niso živeli v strnjenih mestnih četrtih. Prvo preganjanje pripisujejo cesarju Klavdiju v 1. stoletju po Kr. Zgodilo se je zaradi spora med Judi in spreobrnjenimi Judi v krščanstvo. Uradni koronist zapiše, da je do izgona prišlo zaradi »nekega Kristusa«. Država ni poznala ozadja in je odločila, naj vsi Judje gredo iz mesta.

Rimska dežela je bila izrazito prežeta z religijoznostjo. Vse javno in zasebno življenje se je gibalo v duhu religijoznosti. Poznali so veliko božanstev. Zaradi tega se je treba zavedati, da so se kristjani vsak dan srečevali z vsakdanjim poganskim okoljem. Ljudje so imeli tudi na vratih svojih domov podobe božanstev. Kristjan ni mogel mimo tega, ne da bi kaj rekel. Ob vseh praznovanjih, kot je recimo poroka, … so bili obredi, ki so bili povezani z raznimi poganskimi obredi. Vzgoja. Grška in Rimska kultura sta bili pismeni. Veliko je bilo napisanega. Danes temu pravimo mitologija. V šoli so otroci prebirali te spise in se srečevali s temi božanstvi. Recimo, da je nek učitelj postal kristjan. Kako lahko uči učence iz teh spisov, s katerimi se ne strinja? Kdor je želel izobraževati, se je soočal s temi spisi. Enako učenci. Teh problemov danes ne razumemo. Recimo kipar, slikar. Sama božanstva. Okraševalci vrčev, vaz, skled, … polno poganskih božanstev. Če nekdo postane kristjan, še lahko to počne? Katehumen, pripravnik za vstop v krščanstvo, se mora odpovedati svojemu poklicu. Javna služba. V Rimu je bilo polovica dni v letu preznikov. Ob tem so se spominjali raznih božanstev. Kako je to lahko počel nekdo iz javne službe? Ni mogel postavljati slavoloka, krastiti božanstva in biti kristjan ob enem.

Biti kristjan ni bilo enostavno. Že pri pohodu skozi mesto, se niso mogli klanjati kipom božanstev. Drugim meščanom je bilo to nezaslišano. Tudi način oblačenja je bil težaven. Ženska kristjana se je oblačila preprosto, brez nakita, drugim ženam je bilo to nenavadno. Strast do iger: »Kruha in iger.« Te igre so bile tudi krvave, gladiatorji, umori, zveri. Kristjani se tega niso mogli udeleževati. Teh vsakdanjih okoliščin je bilo veliko in kristjane so postavljale pred hude preizkušnje. Mogli so se izogibati, plavati proti toku, …

Tudi češčenje cesarja je bilo problematično. Prvi je to uvedel cesar Domicijan, proti koncu 1. stoletja – »Dominus et deus« (Gospod in bog). Tudi v cesarskih družinah so bili nekateri kristjani. Krščanstvo se ni širilo zgolj med revnim ljudstvom ampak se je širilo tudi v najvišje sloje rimskih družin. Krščanstvo ni vera zgolj ubogih, revnih množic. Že v prvih stoletjih so tudi izobraženci, politiki, senatorji, visoki ljudje, postajali kristjani. Kristjani seveda niso mogli častiti cesarja kot boga in s tem ravnali protizakonito. Zato se začnejo počasi postavljati zakoni proti kristjanom.

Rimska država je bila močna v prvih stoletjih. Potem pa se začne čutiti, da je v državi preveč kultur, velika mešanica, ki začne državo načenjati. Najbolj pa jo je začel načenjati notranji razkroj. Rimske države niso uničili pritiski od zunaj, napadi barbarov ampak je začela razpadati od znotraj. Prišlo je do moralnega razkroja. Država se je dejansko notranje sesula (to nas lahko spominja na Evropo danes). Ljudje, ki so pa iskali možnosti za rešitev držav, so našli različne rešitve. Eden je tudi tradicionalno rimsko verstvo. Vse kar verstvo ogroža, se mora odstraniti. Drugi tak temelj je bila oseba cesarja. Cesar je temelj cesarstva, vitalni steber. Ni vprašanje kakšna osebnost je. Ljudje ga tako v večini nikoli niso videli. Bil je pojem, bog. Danes vemo, da je bilo mnogo cesarjev zelo podlih. A bil je cesar! Ko je začela država razpadati, se je začelo vedno pogosteje iskati krivce. Pod cesarjem Decijem (349-350), so morali vsi državljani izpovedati lojalnost državi. Vsak je moral javno posuti kadilo na žerjavico pred cesarjevim kipom. S tem je počastil cesarja. Takrat so številni kristjani odpadli. Mnogi niso bili dovolj močni. Mnogi so si tudi goljufali in kupili potrdila, da so počastili cesarja in se s tem izognili smrtni kazni. Veliko kristjanov je bilo takrat tudi preganjanih. Vsi, ki so takrat pokazali hrbet Kristusu in Cerkvi, so kasneje morali delati pokoro, če so se želeli vrniti. Kristjani so sicer spoštovali zakone, celo molili za cesarje, bili pogosto bolj zgledni kot ostali državljajni, a cesarja preprosto niso mogli počastiti kot božanstvo.

Preganjanja se niso dogajala ves čas. Pod nekaterimi cesarji bolj, pod drugimi manj. Bila so tudi obdobja, ko je bilo tudi po 50 let mir. Pri številu mučencev se danes rado pretirava. Tudi takratni ljudje so bili previdni, niso ravno nosili glavo naprodaj. Kronist cesarja Nerona je zapisal, da je dal cesar pobiti »nepregledno množico«. Vendar takrat niti ni bilo tako veliko kristjanov. S številkami o pobitih kristjanih se je rado pretiravalo. Enako velja recimo tudi za inkvizicijo. Rado se pretirava, da je umiralo »na milijone ljudi«. Realne številke so precej nižje. Mnogi so se izognili smrtni kazni. Iskali so različne načine. V knjigi »Kristusovi pričevalci« so navedeni zapisi o sodnih obravnavah posameznih kristjanov. Naštetih je 36 uradnih poročil.

Konec 2. stoletja začenjo cesarji čutiti, da kristjani ogrožajo cesarstvo. Prikazujejo, da kristjani želijo škodovati cesarstu. Preganjajo dijakone, škofe in duhovnike. Največje in zadnje preganjanje je bilo pod cesarjem Dioklicijanom v začetku 3. stoletja. Potem se pojavi Konstantin, vojak, diplomat, ki v krščanstvu ne vidi grožnje za cesarstvo. Opazi, da se kljub preganjanju krščanstvo močno širi. Vidi vero ljudi, ki je prepredla celotno družbo. Krščanstvo vidi celo kot vezno tkivo cesarstva. Zato krščanstvo tudi dovoli. Ne zato, ker bi bil veren (spreobrne se tik pred smrtjo) temveč predvsem iz političnih razlogov.

Znotraj tega preganjanja je tudi naša svetnica Marjeta (Biser) Antiohijska. Njeno čaščenje se razširi v križarskih časih – 11. stoletje dalje. O njenem življenju se ve malo. Gotovo je, da je bila iz Male Azije. Sicer je ostalo legendarno izročilo. Legenda pravi, da je bila Marjeta hči poganskega duhovnika. Bila je lepa, ljubka, pritegnila je snubce. Oče jo je imel zelo rad. Vendar, ko izve, da je postala kristjana, jo zasovraži. Marjeta sprejme vero prek svoje dojilije. Kakor hitro se razve, da je kristjana, postane ogrožena. Njen snubec je bil premožen meščan, ki ji obrne hrbet. Začne se njeno mučeništvo. Po legendi je bila šibana, meso so ji trgali s telesa, jo žgali, a se ji rane čudežno zacelijo. V teh mukah se ji prikaže tudi zlodej v podobi zmaja. Marjeta se ne vda in na koncu reče rablju: »Dvigni meč in zamahni.«

Ljudje jo začnejo častiti. Uvrščena je tudi med 14 priprošnjikov v sili. Bila je ena najprikupnejših svetniških podob. Tudi na Slovenskem. Posvečenih ji je veliko cerkva. Na naših tleh jo častijo od 14. stoletja dalje. Spada med svetnike, ki so bili posebej čaščeni. Veliko krajev ima tudi ime po tej svetnici (Šmarjeta, St. Margarethen, …). Upodobljena je z zmajem na verigi, ker je v mukah premagala skušnjave. Češčenje sv. Marjete se je ohranilo vse do danes.

Iz tega obdobja o svetnikih vemo zelo malo. Ohranjenih je malo zapisov. Prenašale pa so se legende. Vsaka legenda ima tudi svoje sporočilo. Recimo sv. Miklavž. Vemo, kdaj in kje je živel, kaj je počel. Legenda pravi, da je v neko hišo revežev vrgel denar, da so se hčere lahko poročile. To je legenda. Ali to verjamemo, je postransko. Legende hočejo povedati, da je bil sv. Miklavž dober človek. Tako so si ga ljudje zapomnili. On ni na velik zvon obešal, da je bil dober – Miklavž še danes pride ponoči, na skrivaj. Rad je pomagal ljudem v stiski, po tihem, brez besed. Tudi o sveti Marjeti legenda pove, da je bila mlado dekle, trdno v veri. Vse skušnjave, da bi odstopila od vere, je ne omajejo. Ostane trdna in vztraja v svoji veri. V tem je sodobna tudi v današnjem času.

Tako tudi danes ni lahko živeti krščanstvo. Živeti pokončno, vztrajati. Koliko je skušnjav, ki nas vedno znova zavedejo. V tem je svetnica sodobna tudi danes, nam kaže zgled, da vztrajamo v veri.

Zapisal Marko Kocuvan