Kip svete Uršule se nahaja pritrjen pod obokom v severno stransko kapelo svetega Florjana.

Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z 11.000 tovarišicami. Legenda izvira iz 10. stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro. Nekaj devic je najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) umrlo kot mučenke. V sedanjem Kölnu so bile žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.

Zgodovinarji so poskušali že na mnogo načinov posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimilijan. Morebiti je bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu. Med preseljevanjem narodov so se redovnice zatekle za obzidje Kölna in so ob padcu mesta raje šle v smrt kakor pa v sramoto. V Zlati legendi je Jakob de Voragine zapisal, da je bila Uršula hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Obljubila mu je, da se bosta poročila, če se bo pokristjanil in če bo počakal tri leta, da s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se je res z 11.000 tovarišicami odpravila na pot, ko pa so se vračale, so jih pred Kölnom Huni napadli in pomorili. Hunski kralj je hotel Uršulo za ženo. Ker ga ni marala, jo je ustrelil. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.

Seveda je pretirano, da bi bilo ubitih 11.000 Uršulinih tovarišic. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali kot 11 milia (M pomeni tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.

Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sveta Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo za vzgoja deklet, je za zaščito svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke leta 1672 najprej naselile v Gorici, od tam so leta 1702 prišle v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so pred vojno imele odlično gimnazijo. Delovale so še v drugih krajih po Sloveniji.

Sveto Uršulo upodabljajo s puščico ali strelo v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, ali z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sveti Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najznamenitejša tista na Uršlji gori.

Sveta Uršula goduje 21. oktobra.