Skromni španski kmet Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to izvedel, pripoveduje legenda, se je skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa bi ga trdo prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel ošteti, pa je nenadoma zagledal Božjega angela, kako z voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo prav ta prizor.

Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil 60 let. Pokopali so ga na župnijskem pokopališču, 40 let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev. Na njegov grob so romali tisoči in tisoči, se mu priporočali ter mu prepuščali vse svoje dušne in telesne zadeve. V sušnih časih so se zatekali k njemu z željo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo čaščenje se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah, kjer ga še danes častijo kot zavetnika kmetov in kmečkega stanu. Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, z žitnim snopom ali s koso. Priljubljen prizor je tudi ta, kako za njim angeli orjejo s parom volov ali konj.

Sveti Izidor goduje 15. maja. Kip svetega Izidorja, sejalca, se nahaja v stranski južni kapeli na oltarju Svete Rešnje Krvi.