Uršlja gora (1.699 m.n.m.) je najvišji vrh pogorja Plešivec, je zadnja gora v nizu Karavank, ki zaključujejo pogorje Alp. Njen vrh krasi najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, edinstvena poznogotska cerkev iz leta 1602, za katero so napravili načrt kmetje sami. Triglavska kapela sicer leži višje, a se po velikosti z visokogorsko katedralo, kakor bi lahko imenovali cerkev sv. Uršule, ki je dala ime Plešivcu, ne more primerjati. Cerkev, zidana iz kamna, ima skodlasto streho, stolp pa so morali pozneje zaradi strel in viharjev znižati. Notranje predelne stene pričajo o izvirni ljudski gradnji, najlepši pa je glavni oltar z lesenim kipom svete Uršule z devicami, ki je še poznogotski, Peter in Pavel pa sta že baročna kipa.

Na vrh gorelahko pridete z različnih strani. Na tisti, ki pelje iz Kotelj mimo samotnih gorskih kmetij proti Naravskim ledinam in naprej v senci spoštovanja zbujajočih mogočnih smrek, macesnov in bukev, boste videli vdolbine v skalah, ki so sled stopinj sv. Uršule, ali pa jamice, kjer so odtisi njenih kolen (kdor bo vanje stopil, ne bo več čutil bolečin v nogah, pravi legenda). Verska znamenja na Gori pričajo o globoki veri naših prednikov

Zgodovina pripoveduje, da so se davnega leta 1570 zbrali na kmetiji Florjana Plešivčnika in njegovega sina Antona kmetje, gospodarji s pobočij Plešivca. Plešivčnik, Macigoj, Naravnik, Šisernik, Vernišek, Močilnik in Prevolnik so se dogovorili, da bodo sezidali na Gori tak božji hram, da v sedmih okoliških deželah ne bo tako velike cerkve na taki višini. Rekli so, da petih reči pod plaščem sv. Uršule nikoli ne manjka: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in ‘ta prave krščanske vere’. V tistih dneh je vladala v naših krajih velika zmeda. Nova vera, protestantizem, se je širila po mestih. Preganjala je ljudske pobožnosti in grmela proti tistim, katere so imeli preprosti Ijudje najraje: proti Mariji in svetnikom. Oklenili so se je tudi slovenjegraški purgarji. Da bi se vrnili stari časi, so se trdni kmetje obrnili k sveti Uršuli in začeli zidati.

Legenda s Pohorja pripoveduje, da je Uršula pribežala z Jutrovega in se zatekla na Pohorje, a tam ni imela obstanka. Vseskozi jo je vleklo na lepi Plešivec, ki ga je občudovala s Pohorja. Končno se je odločila, da se na njem naseli. Tu pa je srečala povodnega moža, ki je kraljeval v Črnem jezeru. Ker ni maral Uršule v svoji bližini, se je z jezerom vred preselil k Velikim Kopam na Pohorje, kjer je jezero še danes. Na gori pa je cerkev sv. Uršule. Zakaj so naši predniki postavili svetišče na taki višini?

Glavni oltar sv. UršuleLeta 1601 je skozi Guštanj potoval ljubljanski škof Hren, ko se je vračal z nove maše v Dobrli vesi v Podjuni. Ko je škof zvedel za zidavo nove cerkve na Plešivcu, se je kar takoj odločil za ogled. Videl je brez načrta narejeno cerkev, zato je dal potrebna navodila. Dela so po tem obisku hitro končali in na nedeljo, 18. avgusta 1602, je škof cerkev in tri oltarje v njej že posvetil. Sedem let po tistem je posvetil še štiri oltarje. Ko je bil tretjič na Gori, je menda ves dan birmoval. Božja pot je ob takih obiskih še bolj zaslovela. Sem so prihajali iz vseh krajev in dežel, zato so okrog cerkve postavili več hiš za zavetišče romarjem in duhovnikom. V drugi svetovni vojni so partizani te hiše požgali, da jih ne bi uporabljali Nemci. Po vojni je bil obnovljen le planinski dom, drugo je ostalo v razvalinah.

Danes nas na Gori pozdravi obnovljena cerkev. Vsa bela se sveti, kakor da bi jo pozidali pred nekaj leti. Njena notranjščina pa je bolj skromna, kakor je bila v Hrenovih časih. Vlaga in viharji (tudi zgodovinski) so marsikaj uničili. V baročnem oltarju pa še danes pozdravlja romarja sv. Uršula, ki ima pod svojim plaščem tistih znanih enajst tisoč devic, kakor ji jih je prepisovanje knjig v davnih časih pomotoma pripisalo.